Risanje s svinčnikom

Že od mladih nog sem si želel imeti nekaj umetniške žilice. Pri njej nikoli ne veš, koliko ti je dano. Vsaj s kančkom se moraš že roditi, vse ostalo pa je v trdem delu.

Z glasbo ni bilo kake posebne sreče, saj imam od posluha na žalost predvsem sluh. Precej več sreče pa imam pri risanju. Le pot do uporabe svinčnika je bila nekoliko daljša in se je zares razcvetela šele v srednjih letih. Pravzaprav je bila to pot po ovinku, in sicer preko fotografije.

Že kar nekaj desetletji se ukvarjam s fotografijo. Od prvotnih nerodnih začetkov sem s časom precej napredoval. Toliko, da sem postopno opazil, da postajajo moje fotografije boljše od drugih, celo takrat, ko pri fotografiranju stojimo fotografi z ramo ob rami pred motivom. Takrat je prišel čas tudi za risanje s svinčnikom. Tisto prvobitno obliko risanja, ki me je od samega začetka najbolj zanimala. Logika je jasna. Če obvladaš temo, kjer gre za nianse, črte in sence na različni stopnji sivosti, potem obvladaš vse.

Dolga pot do uspeha

Navkljub temu je bila pot do uspeha dolga, trnova in še vedno ni enostavno. Že od samega začetka sem se zavedal, da bo težko. Zato sem si že na samem začetku pridobil oba dela knjige Osnove risanja Barringtona Barberja, ki sta pred leti izšli pri založbi Mladinska knjiga. Tudi približno ni moj namen, da bi komurkoli delal reklamo, a z njima je šlo laže.

Knjigi sta razdeljeni na več delov, in sicer na:

• Prve korake
• Risanje predmetov in tihožitij
• Perspektiva
• Svet narave
• Risanje človeških figur in portretov
• Kompozicija ter
• Tehnike

Knjigama se je pridružil splet, komentarji mojih prijateljev, spodbudne besede slučajnih opazovalcev in vse to ti da krila.

V začetku vlada radirka …

Na srečo sem v zadnjih desetletjih opazil, da sem trdovratno vztrajen. Ko si nekaj vbijem v glavo in odločim, potem vztrajam vse do doseženega cilja. To pa pri risanju prav gotovo prav vsak začetnik krvavo potrebuje.

Na samem začetku risanja ni bilo kaj dosti. Precej več je bila v uporabi radirka in pa zamazani prsti. Po mesecih in mesecih, ki so polagoma prešli v leta, se pokažejo prvi rezultati.Sledile so ure in ure sedenja pred polami papirja, množico svinčnikov in radirk. Na samem začetku risanja ni bilo kaj dosti. Precej več je bila v uporabi radirka in pa zamazani prsti. Po mesecih in mesecih, ki so polagoma prešli v leta, se pokažejo prvi rezultati.

Stvari dobivajo pravo podobnost

Kar naenkrat narisani predmeti postanejo podobni tistim v naravi. Tihožitja imajo vdihnjeno življenje. Perspektiva se začne ujemati in kompozicija “štima”. Živali so kar naenkrat podobne živalim. Takrat pride na vrsto najtežje: risanje človeških figur in portretov.

Tu vaji nikdar ni konca. Od nekdaj je več neuspehov kot uspehov. Včasih trudoma priborjen korak naprej ne pomeni nič drugega, kot uverturo za tri korake nazaj. Vendar je potrebno vztrajati.

Sčasom začne človek pri sebi opažati drugačen jaz. Postane bistveno bolj pozoren. Kar naenkrat opazi nepravilnosti v oblikah, strani, s katerih pada svetloba, izraze na obrazu. Prav pri njih je posebej težko.

Največji risarski izziv

Sčasom začne človek pri sebi opažati drugačen jaz. Postane bistveno bolj pozoren.Živemu človeku je človeško čustvo pravzaprav samoumevno. Prepoznamo ga na daleč in poznamo jih pravzaprav neskončno. Večni problem vseh z umetniško dušico pa je, kako ga spraviti na papir, platno in desko.

Odgovor je pri vseh vedno enak. Tako pri vrhunskih umetnikih, kot pri tistih, ki rišemo iz notranjega veselja. Trdovratno delo, neprespane noči in trdna odločenost, da bo vsaka naslednja risba boljša od prejšnje.

Kar je najlepše pri vsem, pa je dejstvo, da je to hobi za vsakogar. Ošiliš svinčnik, pripraviš radirko in “popokljaš” prste. Ter začneš …