Pismo utrujene žene možu

Foto: Shutterstock

Dragi mož,

precej časa je že minilo, odkar so se najine poti prekrižale. Takrat sva imela na voljo ves čas tega sveta, da sva se spoznavala in prepoznavala drug drugega. Svobodno in lahkotno sva nato sklenila, da si bova ostala zvesta v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da se bova ljubila in spoštovala vse dni najinega življenja.

Nato so prišli otroci. Eden za drugim. Od vseh nosečnosti in dojenja je moje telo utrujeno. Od vseh neprespanih noči tudi moj razum ni v najboljši formi. Od čustev pa so mi najbližje jeza, razočaranje in žalost. Ves moj dan je obarvan z dojenjem, previjanjem, preoblačenjem, kuhanjem, hranjenjem, pranjem, pospravljanjem, pobiranjem, zlaganjem, uspavanjem in to kar naprej, znova in znova, vse dokler otroci ne zaspijo.

Dober oče si. Z otroki preživiš veliko kakovostnega časa. Z njimi se igraš, skačeš, plezaš, se valjaš in ob tem te neizmerno občudujem. A ta čas jaz še kar pobiram, zlagam, nosim in pospravljam … In na koncu dneva se moj celodnevni trud komaj kaj pozna.

Čustveno se ves dan razdajam otrokom, da jih vzgajam z ljubeznijo in sočutjem, kar od mene zahteva dobro psihično kondicijo. In če že govorim o kondiciji, tudi moje telo je cel dan v pogonu. Počepi, skoki, obrati in dvigovanje so moja celodnevna telovadba. Ko se po vsem tem čustveno in fizično utrujena zvečer malodane sesedem na stol in globoko vzdihnem, si želim le miru in tišine. A ti si vesel, poln energije. V tvojih očeh vidim željo, da bi z mano rad preživel čas, pravzaprav veliko časa. Rad bi, da bi ti bila žena, da bi se ti lahko predala, bila strastna, zapeljiva in ljubeča. Jaz pa si pravzaprav ne želim vstati niti s stola.

Dragi moj mož, ljubim najine otroke in ljubim tebe, a (pre)utrujena sem, da bi ti zmogla biti žena, po kateri hrepeniš. Ne, moja ljubezen se ni spremenila. Moja želja po tebi ni izginila. Tudi moja strast ni ugasnila, le zaspala je. Od utrujenosti in nenehnega razdajanja otrokom, domu, stvarem, za katere ti nimaš časa ali volje.

Želela bi si, da ob dnevih, kot je današnji, tiho prisedeš k meni in si tam, brez pričakovanj. Da mi dovoliš biti ranljiva. Ali pa da se pogumno spoprimeš z izzivi v kuhinji, kopalnici ali jedilnici, za katere vem, da ti niso najbolj pri srcu, medtem ko jaz na svojem stolu počasi, počasi prihajam v stik s sabo.

Vem, premalokrat sem ti žena, kakršne si želiš zaradi utrujenosti, jeze, zamere, ker se počutim sama za vse. Razočarana sem, ker v sebi ne čutim ognja ljubezni, ki mi je nekoč polnil baterije, in žalosti me, ker si zaradi tega razočaran tudi ti. A kljub vsemu si želim samo to, da razumeš, me sprejemaš in z mano zdržiš v sreči in nesreči, bolezni in zdravju, v utrujenosti in spočitosti …

Tvoja utrujena žena