Tudi možje imajo svoje potrebe. Mnogi so začeli govoriti o tem, pa ne iz jeze, pač pa zaradi bolečine.
Možje, ki čutijo, da kar koli naredijo, ni dovolj. Možje, ki se neprestano počutijo napadene in kritizirane. Možje, ki se čutijo zapostavljene.
Pomemben dejavnik, ki zmanjša zadovoljstvo pri moških, je rojstvo otrok. Seveda so očetje navdušeni nad svojimi otroki in bi zanje naredili vse. Pravzaprav niso otroci tisti, ki »povzročajo težave«, pač pa vedenje njihovih mater. Od nosečnosti dalje se ženske obrnejo navznoter. Lahko jim je slabo, vsekakor so izčrpane in zmedene zaradi čudeža, ki se dogaja znotraj njihovega naraščajočega trebuha. Ti simptomi jih vlečejo stran od njihovih mož in zmanjšajo osredotočenost na njihove potrebe.
Situacija pa se lahko po porodu še poslabša. Ne le, da je še več izčrpanosti, fizičnih zahtev in včasih nelagodja, tu so še druge čustvene zahteve. Pa kaj niso potrebe otroka pred potrebami moža? Mož vendar ahko počaka.
Ampak možje ne morejo čakat. Prav tako ne morejo čakati naši zakoni.
Vsako razmerje potrebuje »hrano«. Možje in žene potrebujejo čas zase, stran od svojih otrok, pa tudi če je to samo 15 minut nekje na samem! Potrebujeta čas, da se povežeta, da se pogovorita in da sta skupaj sama.
Ne le, da ne more vaš mož čakati (in verjetno tudi ne bo) dokler otroci ne odrastejo, tudi vi ne morete. Svojim otrokom boste lahko dale več, če boste imele podporo in ljubezen moža. Zgled močnega zakona je za otroka večji dar, kot če mu preberete še eno dodatno knjigo ali ga odpeljete še k dodatni uri učenja klavirja.
Poleg tega je bolj zdravo za naše otroke (ob primerni starosti), da se naučijo počakati, da vidijo, da imajo tudi drugi svoje potrebe. To je veliko boljše za njih, kot če bi se vse vrtelo okoli njihovih želja in pričakovanj.
Vez med materjo in otrokom je lahko tako močna, da daje napačen občutek, da nobena druga vez ni potrebna. To pa ne uniči le zakona, ampak je tudi v škodo otrokom.
Resnična škoda je, da smo postali tako osredotočeni na to, da postanemo super starši, da smo pozabili biti super zakonci. To pa je resnično naša prva in zadnja naloga.
Možje se začeli govoriti. Upamo samo, da jih bodo žene poslušali.
Vir: Braverman, Husbands can’t wait
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
ja ubogi revčki. ženske si zmišljujemo,da nam je slabo v nosečnosti in sploh nismo utrujene. kaj ko bi moški prevzeli vsaj eno nosečnost?
pri nama se mož ne more počutiti zapostavljenega, ker nisem koklja.
Meni se zdi pa super članek, čeprav se tudi ne počutim, da sem “koklja”. 🙂 Se mi zdi, da lepo zadene značilnosti moške in ženske narave in njuno odzivanje v okoliščinah rojstva otroka. Mislim, da se midva z možem vsaj do neke mere najdeva v tem opisu in da je spodbuda, ki jo članek daje, pomembna in dragocena.
In kaj naredijo ubogi možički, lačni ženinega časa in energije, če žena bognedaj za dlje časa zboli? Najbrž res ne moremo pričakovati od njih odrekanja in (ohhh, bogokletstvo) pomoči v gospodinjstvu. Seveda je potem logično, da si uteho v teh težkih trenutkih, ko žena nima pa res čisto nič časa zanje (ker se bori za svoje življenje), poiščejo uteho drugje, a ne?
“Mami, daj mi bonbone!”
“Ljubček, nimam jih, nimamo denarja za bonbone, poleg tega so škodljivi za zobe, poleg tega zdaj ravno kuham kosilo in boš moral malo počakati”
“Ampak jaz hočem bonbone!!”
“No prav, če ti je toliko do bonbonov, bomo šli po kosilu vsi skupaj v trgovino in si boš izbral bonbone, zdaj pa boš res moral malo počakati.”
“Hočem bonbone ZDAAAJ!! Buuuhuuuu, uaaaaa….”
ON ne more počakati. Vsaj mene to blazno spominja na razvajenost.
Ljubljana
Moj partner pa je čudovit oče, pomaga pri gospodinjstvo če le more in sedaj ko sem na porodniški previje otroka, se “crklja” z njim in tudi pomaga kjer le more. In vsak večer si poskušava najti čas zase. Včasih zaspiva še predno si kaj rečeva.. a trudiva se in komunicirava. To je najpomembnešje pogovarjati se…
re:
[quote=zebra]In kaj naredijo ubogi možički, lačni ženinega časa in energije, če žena bognedaj za dlje časa zboli? Najbrž res ne moremo pričakovati od njih odrekanja in (ohhh, bogokletstvo) pomoči v gospodinjstvu. Seveda je potem logično, da si uteho v teh težkih trenutkih, ko žena nima pa res čisto nič časa zanje (ker se bori za svoje življenje), poiščejo uteho drugje, a ne?[/quote]
Težava se pojavi, ko mož pomaga pri vseh “ženskih delih”, ampak je žena kljub temu brezvoljna. Vsaj zanj. Za otroke je vedno dovolj časa in energije. Ja kaj pa naj mož naredi?!!!!!!! Nekaj časa čaka in upa na izboljšanje, pol pa ….
Čakajo in čakajo… potem pa ji zarinejo nož v hrbet – al kako? Kaj pa pogovor in čutenje njene situacije? Kaj pa, če bi si upali videti in priznati, da ona dela bistveno preveč in da je brezvoljna zaradi dveh razlogov: 1. zgarana 2. jezna na moža, ki dovoli nesorazmerje v obremenitvah (in hoče pohvalo za vsak krožnik, ki mu ga je uspelo v dveh mesecih pomiti).
Ne vem kakšne žalostne izkušnje imate nekatere. Očitno ste zagrenjene. Odkar sem drugič noseča moram ležati in moj mož dela vse pri hiši. Čisto vse. In še niti enkrat ni pojamral, vedno je dobre volje. Kuha, pere, čisti… Ful je faca.
Niso vsi moški enaki, eni so res super!
Članek je pa odličen. Zariše pravo sliko. Le nekateri si jo narobe razlagate. 🙁
Punce, dajte si članek dobro prebrati še enkrat. Res ste ga popolnoma narobe razumele. Ali pa imate res tako slabe izkušnje v življenju, da ne zmorete ničesar več kot samo udrihati po moških.