Od najstništva naprej se soočam z ranjeno samopodobo. Preveč sem se zredila. Preveč špeha. Z novim letom začnem hujšati. Vem, da zmorem … Vsakič isto…
Prebrala sem že mnogo modrih besed na to temo. Celo delila pametne nasvete najstnicam. Imam čudovitega moža, ki me obsiplje s komplimenti. Zavedam se, da sem ustvarjena po Božji podobi.
Nič mi ni koristilo.
Brala sem članke in knjige o sprejemanju sebe. Se odločila, da bom športala za zdravje (ne samo za izgled!). Da ne bom več stopala na tehtnico. Da bom zaupala moževim očem.
Nič ni pomagalo.
Nosila sem težavo v spovednico. Sram me je bilo, da se ne ljubim dovolj. Se poglabljala v teologijo telesa in upala, da tam dobim kak odgovor tudi na tem področju.
V postnem času tekmovala s seboj, čemu vse se bom odrekla, in gledala, kaj bo odgovorila tehtnica. Ne pa, kaj mi bo odgovoril Gospod.
Nič.
Spet in spet so prihajali dnevi, ko enostavno nisem bila zadovoljna sama s seboj in pika. In mislila sem, da mi na tem področju ni pomoči.
In če sem bila slučajno v redu in me je prijelo, da bi si kupila kaj novega, me je v kabini trgovine občutek, da izgledam dobro, zanesljivo minil.
V teoriji vse vem. V glavi, pa se klik, do tega, da sem OK, da sem ljubljena taka, kakršna sem, ni in ni zgodil.
Do zadnjič …
Zjutraj sem vstala, se stuširala in šla zbudit hčerko. Ko sem se sklanjala nad njo, se je prebudila in me potegnila v posteljo. Napol v spanju, napol budna je kar godrnjala od užitka, ko je lezla name, na moje telo, ki še ni bilo v »oklepu« čvrstih oblačil, ki dajejo obliko ženskim oblinam. Dobesedno stapljala se je z menoj.
Njene besede so bile zame v tistem trenutku svete: »O mehkoba! Mmmm, moja mamica! Moja mehkoba!«
Moj mehak, od strij razbrazdani trebuh in moje razbrazdane prsi naenkrat niso bili več ne maščobne blazinice, ne celulit, ne špeh, ne strijasta koža. Bile so mehkoba. Bile so del moje osebnosti, ne zgolj del mojega telesa.
Prešinilo me je spoznanje, da moja zunanja mehkoba ne govori le o mojem sedečem delu, nemara celo zanemarjenosti in fizični neaktivnosti. Moja mehkoba govori o tem, da sem mehka oseba. Prizanesljiva. Da se v mojo mehkobo lahko skrije tudi tako velik otrok, kot je hčerka, ki je izrekla te zdravilne besede.
Končno sem dojela sporočilo, ki sem ga najprej slišala pri teologiji telesa: telo izraža osebnost. Končno sem lahko dojela, da je za otroke pomembna mamina mehkoba (tako kot tudi očetova krepkost). Končno sem dojela, da je moj izgled dovolj dober. Za moža, za otroke – in tudi zame.
To spoznanje v ničemer ni zmanjšalo moje želje po tem, da bi bolje skrbela za svoje telo z več fizične aktivnosti, zdravo hrano …
A hčerkine besede so mi pomagale zaobjeti mojo resničnost. Da bi končno z mehkobo svoje osebe zaobjela mehkobo svojega telesa.
Po mnogih letih se letos v postu ne odpovedujem sladkarijam. Učim se zmernosti. Kajti zmernost je včasih bolj zahtevna, kot odpoved. Končno ne tekmujem s svojo voljo in tehtnico, temveč poskušam stopati bližje k Gospodu.
In čeprav je Jezus vedno upodobljen vitek in koščen (včasih pa tudi izjemno postaven), vem, da ima zame veliko mehkobe, v objem katere me vabi …
NN
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!