Česa sva se naučila v prvem letu zakona

Thumbnail

Z možem sva pred kratkim praznovala 1. obletnico poroke. Večkrat sva že slišala, da je prvo leto najtežje, zato se zdi na nek način kar malce neverjetno, da naj bi po tem postalo samo še boljše. Po drugi strani pa se povsem strinjava, ker sva se vendarle v tem letu morala veliko naučiti o soočanju s konflikti.

Ne glede na to, ali sta mladoporočenca ali že izkušena zakonca, upava, da bo uvid, ki sva ga midva pridobila, tudi vama pomagal zmanjšati nesoglasja in okrepiti ljubezen v zakonu.   

Izrazite svoja pričakovanja

Kot skoraj vsi drugi pari tudi midva prihajava iz zelo različnih družin in imava zelo različne predstave glede tega, kaj pomeni »normalno« skupno življenje. Potrebovala sem celo leto, da sem ugotovila, da to, kako samoumevna se meni zdi kaka stvar, prav nič ne šteje; moj mož še vedno ni imel pojma, kaj jaz mislim, da bi moral narediti. In sam je prišel do istega zaključka glede mene.    

To, da delita svoje predstave o tem, »kako bi stvari morale biti«, pomaga obema, da prideta do skupnega soglasja, kaj je najboljše za vajino družino.Ugotovila sva, da morava biti bolj odprta in jasna glede tega, kar se nama zdi »samoumevno«. Vse skupaj je čisto preprosto, na primer: »Mislila sem, da mi boš pomagal počistiti mizo.« in »O, oprosti, mislil sem, da boš prosila za pomoč, če jo boš potrebovala.« Na ta način bosta imela manj nesoglasij in večkrat se bosta vsemu skupaj nasmejala.

Prva leta zakona so pomembna za to, kakšna družinska kultura se bo izoblikovala. Skupaj vzpostavljata vrednosti sistem, ki bo veljal v vaši družini. Prvi korak v tem procesu je, da drug drugemu razkrijeta svoje predstave. To pa zahteva precej truda. (Nenazadnje se vsa pričakovanja zdijo preveč očitna, da bi jih bilo sploh vredno omenjati.) To, da delita svoje predstave o tem, »kako bi stvari morale biti«, pomaga obema, da prideta do skupnega soglasja, kaj je najboljše za vajino družino.  

Nič ni narobe, če si vzameš premor

Jok je odziv mojega telesa na najrazličnejše čustvene vzgibe, tudi na to, da se z možem prepirava. A moje solze vzbudijo v možu občutek, da je totalen tepec in izguba. Na ta način ne moreva doseči skupnega razumevanja.

Za nekoga drugega težava morda niso solze, ampak jeza ali zmedenost. Nič ni narobe s tem, da si vzameš kratko pavzo, v kateri se čustveno umiriš. Takšen premor ti lahko pomaga, da začneš bolj racionalno razmišljati in da se spet prebudijo bolj ljubeča čustva. Ko po prepotrebnem premoru sredi stresnega pogovora prideta spet skupaj, bosta bolj pripravljena na zrel način prispevati h konstruktivnemu pogovoru. To včasih dela čudeže.

Premor v konfliktih ti omogoča, da se osredotočiš na srž problema namesto zgolj na to, kako se ob tem počutiš.

Lahko imaš svoje mnenje  

Ena od stvari, ki so mi najbolj všeč pri mojem možu, je to, da je tako sproščen in neobremenjen. Težko ga je vreči s tira in večinoma ne komplicira glede tega, kar si sama želim. To pa pomeni, da mu je včasih tudi težko izražati svoje poglede na stvari, saj se v tem ne uri najbolj pogosto. Zato pa zelo ceni, da sem ga začela v zadnjem času bolj aktivno spodbujati, naj izrazi svoje preference, tudi če se nazadnje izkaže, da mu je pravzaprav vseeno.

Če vaš sozakonec običajno ni tisti, ki sprejema odločitve, mu bo morda všeč, če ga večkrat opomnite, da želite vedeti, kaj o nečem meni. Poskusita se večkrat pogovarjati na način, da čim bolje spoznate občutke in razmišljanja svojega sozakonca. Ne pozabite pa, da ima še vedno pravico do tega, da nima posebnega mnenja, še posebej, če je to njegova osebnostna lastnost. Spraševanje po mnenju mora biti nekaj ljubeznivega in ne nekaj stresnega.

Druga možnost dela čudeže

Situacijo ponoviva z večjo naklonjenostjo, namesto brezbrižnosti ali nerazumevanja vanjo vnašava več sočutja in zavzetosti.Čeprav bi bilo krasno, če bi z možem vedno izrekla prave stvari in ne bi nikoli prizadela drug drugega, pa imava trenutke, za katere si želiva, da se ne bi zgodili. Takrat vprašava: »Lahko poskusim znova?« Potem ponoviva situacijo z večjo naklonjenostjo, namesto brezbrižnosti ali nerazumevanja vanjo vnašava več sočutja in zavzetosti.

To je ena mojih najljubših stvari v najini zakonski dinamiki. Ponavljanje lepo razreši situacijo, ki se ni razvila tako, kot bi si želela, ob tem pa še vadiva, kako se prav odzivati. To je nekaj, kar si želiva uporabljati tudi v odnosu z otroki. Saj se vsi bolj odrežemo, če nam je dana še ena priložnost.

Z možem na področju zakona vsekakor nisva izkušena profesionalca z dolgo kilometrino za sabo, imava pa osrečujoč in trden odnos, ki nama pomaga, da se imava lepo in da postajava boljša človeka. Kdo so tega ne bi želel? S tem, da sva odkrita glede najinih pričakovanj, si vzameva potrebne pavze, iščeva mnenje drugega in po napakah poskusiva znova, pa upava, da bo najin (in tudi vaš) zakon postal trajna in ljubeča zveza, kakršne si vsi želimo in se zanjo trudimo.     

Vir: Sara Hagmann/familyshare  

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.