Česa me je naučil dan brez telefona

Vir: Shutterstock

Poskusite pustiti en dan telefon doma in preverite občutke v sebi. Morda vas čaka kakšno zanimivo odkritje.

Meni se je nenamensko zgodilo pred nekaj dnevi. Jutranje hitenje – ključi, torbica, jakna, otrok, kapa, šal, bunda … OK, vse na mestu. Gremo!

Pridem v službo in ojoj, telefona ni. Pozabljen doma. Zaskrbi me, kako bova z možem dokončno uskladila popoldanski urnik prevažanja otrok. Še dobro, da poznam njegovo številko na pamet in pokličem s sodelavkinega telefona. Hm, še za srečanje po službi sem dogovorjena. Me bo klient počakal na sicer že dogovorjenem sestanku? Ponavadi ponovno potrdim srečanje po sms-u. Nič, bo treba zaupati. In potem še »če nama bo le uspelo« srečanje s prijateljico. Ta bo pa že bolj težka … Nisva se dogovorili niti o točni uri niti kraju srečanja.

Vse to me spreleti v nekaj sekundah. Uredim, kar lahko uredim in se podam v dan, ki je pred menoj.

Sem res že (malo) zasvojena?

Začuda mi nekaj manjka. Pa sem mislila, da mi telefon ne pomeni nič, kaj šele, da bi bila nanj navezana. Vsake toliko pa bi kar zagrabila nekaj v roke in pobrskala za sms-i, klici, novicami… Uh, a sem res padla v zanko?

Pametni telefon mi je pred dobrim letom podaril sv. Miklavž ko je stari odpovedal pokornost. Pa sem se jezila. Da pametnega ne rabim. Za klice in sporočila bi mi pa že lahko kupil kaj predpotopnega, itak se ne bom posluževala interneta in vse mogočih novotarij, ki jih pametni telefon omogoča. Hahaha ha!

Danes se res lahko le še smejim sebi, saj sem se hitro navadila na udobje hitrega skoka k prebiranju pošte, iskanja informacij, prebiranja novic in »visenja« na internetu kar-tako. Le kdaj me je posrkalo?

Na koncu dneva manj utrujena kot običajno

Vendar pa ob koncu dneva nisem odkrila le svoje zasvojenosti s prikloplenostjo vsak trenutek, ampak sem predvsem odkrila, da sem dan zaključila z bolj bistro in manj utrujeno glavo. Le kako?

To je bil dan ko sem bila lažje z mislimi pri eni stvari. Ko sem odhajala od službe proti sestanku, sem v resnici hodila in opazila svet okoli sebe. V trenutku ko sem se znašla na pločniku, me je pograbila želja, da bi vzela v roke telefon in poklicala mojo osamljeno babico. Saj imam vendar čas! In da ne hodim kar tako v prazno, lahko ta čas nekako izkoristim, si ponavadi mislim.

In potem običajno podzavestno obredem znane poti s telefonom na ušesu, zamaknjeno kimam znancem na ulici, z enim ušesom poslušam babico, z drugim očesom pazim na promet, da ne skočim na cesto pred avto in – sem multi učinkovita! Zmorem več stvari hkrati! Bravo, jaz! Ali res?

Večopravilnost le pesek v oči sodobnemu hitečemu človeku

Zvečer z desno roko kuham, z levim ušesom poslušam prijateljico, ki me v stiski kliče po telefonu, na levi nogi čutim oprijem malega telesa, s preostalo roko pobožam po glavi in se nasmehnem. O ja… Vse to gre! Ali res?

Ali moj otrok tisti trenutek čuti tolažbo? Ali moja prijateljica čuti spodbudo? Ali jaz čutim sebe, svoje telo in sledim toku mojih misli?

Ne. Ne. In ne. To sem se naučila v dnevu brez telefona. V dnevu ko sem bila bolj z mislimi pri stvareh, ki sem jih tisti trenutek delala. V dnevu ko mi roka in pogled nista ves čas uhajala nekam drugam. V dnevu ko sem bila bolj osredotočena. In se vrnila zvečer domov veliko bolj mirna in spočita kot ostale dni.

Včasih imam občutek, da se vendarle večopravilnost od mene pričakuje in je celo nagrajena in čislana. Ali pa jo pričakujem predvsem od sebe?

Kot mama se trudim dohajati vsa področja v življenju. Toda kje je takrat moja glava? Me moja duša še dohiteva? In – ali sem res bolj učinkovita ko delam več stvari hkrati???

Možgani se zmorejo kvalitetno osredotočiti na eno dejavnost

Nekoč sem sedela na seminarju o večopravilnosti in spomnim se vaje, ki smo jo udeleženci izkusili – z eno roko smo ponavljajoče pisali črko A in obenem na glas brali besedilo. Poskusite. Kaj se zgodi z A-ji?

Naši možgani v resnici ne zmorejo biti pozorni na dve stvari hkrati. Slej ko prej ena »izvisi« ali je površno narejena. Možgani pa hitro kurijo svojo energijo in se iztrošijo. In če se iztrošijo moji možgani, koliko se iztrošim šele jaz sama?

Življenje mi kljub obilici dela, ki mi je naloženo, dokazuje, da je bolje, da se osredotočim le na eno hkrati in opravim osredotočeno, v miru in – hitro! Hitreje, kot če se lotim dveh hkrati.

Zato kar pogum, draga mame! Najprej leže v dnevno sobo z barvicami v roki, potem pa za štedilnik! Upam, da vam bo uspelo … Jaz sem z mislimi že pri kupu perila. Veščino osredotočanja bom očitno morala še krepko trenirati.