Povprečno ima družina le 5.110 skupnih začetkov dneva!

Vir: Shutterstock

Življenje nam ponuja ponavljajoče se priložnosti za skupne trenutke z našo družino. Toda v resnici jih je le omejeno število. Ali jih znamo ceniti?

Včasih  se nam zdi, da obdobje od neprespanih noči do odvajanja od plenic traja večno. A v tem pravzaprav kratkem času zgodi toliko pomembnih stvari samo enkrat – samo enkrat se dete prvič nasmehne, samo enkrat reče prvič mama, samo enkrat naredi prvi korak.

Medtem pa nam na drugi strani življenje ponuja ponavljajoče se priložnosti, ki so nam postale tako samoumevne, da jih pozabimo ceniti.

5.110 je premajhno število juter, ki so nam dana, da bi jih začenjali s slabo voljo, se vam ne zdi?

Na voljo imamo le okoli 730 skupnih nedelj …

Od otrokovega rojstva pa do njegovega 14. leta mine zgolj okoli 730 nedelj. Čisto vseh gotovo ne preživimo skupaj, saj so vmes, sploh ko so otroci starejši, razni tabori ali počitnice pri starih starših. Toda – ali znamo izkoristiti tiste skupne? Si znamo vzeti en cel dan v prenatrpanem tednu za nas, za povezovanje, za skupen obisk sv. maše, za izlet, za skupne igre doma? Znamo ceniti zapoved o spoštovanju sedmega dne in se hkrati zavedati, da je pravzaprav postavljena iz ljubezni do nas in do  naših odnosov?

Dajmo tem dnem vrednost, ki jim pripada – kar se nam bo gotovo obrestovalo skozi preostalih šest dni v tednu.

… in samo okoli 5.110 skupnih juter.

Zaradi že prej navedenih in še drugih razlogov (npr. delovni čas staršev) niso vsa jutra skupna, prav tako se skupna jutra ne končajo po štirinajstih letih, četudi gredo otroci v internat. Za povprečje bo torej kar veljalo, da se skupaj v nov dan podamo 5.110-krat.

V prvem letu otrokovega življenja so ta jutra lahko neprespana, v času do šole se začnejo prezgodaj, v času šole so glasna in hitra. Toda 5.110 je premajhno število juter, ki so nam dana, da bi jih začenjali s slabo voljo, se vam ne zdi? Vstanimo kdaj raje minuto prej in si s tem zagotovimo čas za objem in nasmeh, ki naj nas pospremi v dan. Premalo skupnih juter nam je na voljo, da bi jih bilo vredno zapraviti za godrnjanje, priganjanje in mrke poglede.

Prav toliko pa imamo na voljo tudi skupnih večerov. V času pred spanjem nam ne uspe vedno v miru speljati kuhanja večerje ali kopanja. Starši nismo vedno na volji za prijazne razprave o že enajsti prošnji za vodo pred spanjem. In vendar – teh večerov je premalo, da ne bi bilo vredno poiskati načina, kako naj ljubeče do otrok in sebe izpeljemo zaključke dneva.

Skupaj na dopustu smo povprečno 100 dni

Če upoštevam, da se povprečna družina odpravi na dopust vsako leto za en teden, bomo v štirinajstih letih (kasneje se najstniki redkeje pridružijo) skupaj brez obveznosti preživeli le okoli 100 dni. Tudi če se na dopust odpravimo za dva tedna, je teh dni še vedno zgolj 200.

Če na otroka zakričimo zgolj enkrat na dan, je to 365-krat v enem letu, 730-krat v dveh letih in kar 1.825-krat v petih letih!

Dovolj ali premalo, če so ti dnevi za vse družinske člane najverjetneje najbolj sproščeni in se jih najbolj veselijo v vsem letu? Zato ne čakajmo zgolj na dopust, da bi se imeli lepo in da bi imeli čas drug za drugega.

Koliko pravljic preberemo skupaj?

Odvisno. Toda če otroku začnemo brati pravljice pri enem letu, če mu v povprečju preberemo eno na dan (ob deževnih dneh več, kakšen dan pa nobene) in mu jih beremo do sedmega leta, mu jih skupno preberemo 2.190. Gre torej za vsaj 2.190 posebnih trenutkov, ko se skupaj z otrokom v naročju potopimo v svet domišljije.

To je eden najzabavnejših načinov povezovanja z njegovim svetom! Številka pa je prenizka, da bi bilo vredno zavrniti prošnjo po branju (še ene) pravljice. In čeprav vsi vemo, kako spretno znajo otroci pridobivati na času pred spanjem, lahko včasih zamižimo na eno oko, spregledamo večerni dogovor in preberemo še kakšno.

Če pa na otroka zakričimo zgolj enkrat na dan …

Če na otroka zakričimo zgolj enkrat na dan, je to 365-krat v enem letu, 730-krat v dveh letih in kar 1.825-krat v petih letih! Namesto tega raje 1.825-krat prisedimo k njemu, mu poglejmo v oči in mirno razložimo, zakaj nekaj ni bilo v redu. S tem drobnim ukrepom se bomo 1.825-krat na koncu objeli, namesto prizadeli.

Ne vzemimo vsakega jutra, dneva, večera ali vsake nedelje za samoumevno. Glejmo raje na ta čas kot na dar, ki nam je zaupan, da ga preživimo skupaj z našimi otroki.