Dr. Uroš Perko o stranpoteh športa: “Predstavljajte si, da bi učiteljica šestošolcu dala test, pripravljen za devetošolce” (podkast)

Vir: Iskreni

Nekdanji vrhunski športni plezalec in danes psihoterapevt, dr. Uroš Perko, v oddaji pripoveduje, kako današnji šport – in to katerikoli – ni več po meri otroka, ampak po meri odraslega. In kako so rezultati postali veliko pomembnejši od otrokovega zdravja – tudi kadar gre za ceno, ki je starši sploh ne vidijo.

V kratkem izseku iz 50-minutne oddaje Perko iz lastne izkušnje in poznavanja stranpoti športa razkrije eno najbolj spregledanih – hujšanje in motnje hranjenja pri mladih športnicah – ter staršem pomaga prepoznati mejo, kje disciplina preide v nevarnost.

Dr. Perko, veliko staršev sliši, da je vsak šport za otroka dober, da otroku ne more škoditi. Ali to drži?

Ne, in mislim, da je to precej enostransko. Starši se pogosto sami premalo poučijo o tem, kaj določena vadba dejansko pomeni za otrokovo telo in psiho v določeni starosti. Tu je treba malo zdrave pameti, kaj je primerno za desetletnika, kaj za dvanajstletnika, kaj za štirinajstletnika. Težave nastanejo, ko otrok dobi trenažni proces, ki je pravzaprav zasnovan za 15- ali 16-letnika.

Če trener 12-letnika sistematično preobremenjuje, marsikateri starš to sprejme z besedami: “no, saj mu ne more škoditi”. Kot da je šport nekaj neškodljivega po definiciji. Pa ni res – lahko škodi. Predstavljajte si isti primer v šoli: da bi učiteljica šestošolcu dala test, pripravljen za devetošolce. Naslednji dan bi bili starši z odvetniki na vratih šole in bi se borili “kot levi” za pravice svojega otroka. Pri športu pa gre to pogosto mimo brez besed. Ne pravim, da je šport slab. Ravno nasprotno, prinaša otrokom in odraslim ogromno dobrega in je pomemben. Gre le za to, da moramo znati videti tudi drugo plat.

Poznamo primer mame, katere hčerka je pri štirinajstih namenoma hujšala, da bi ostala v nižji tekmovalni kategoriji – in je na koncu res osvojila zlato medaljo. Kje je meja med disciplino in motnjo hranjenja?

V športu je bistveno več motenj hranjenja kot v splošni populaciji.

To ni enostavno videti, ker motnje hranjenja potrebujejo čas, da se razvijejo. Znano je, da je v športu bistveno več motenj hranjenja kot v splošni populaciji. Je pa res, da je zelo razširjen pojav t. i. “atletske anoreksije” – subklinične motnje, ki ni prava anoreksija nervoza, je pa športno specifična motnja hranjenja. Tekmovalke imajo enako vedenje in enak režim prehranjevanja kot anoreksične pacientke, vendar se stanje, ko prenehajo s športom, praviloma hitro povrne v normalo. Sam sem kot tekmovalec poznal kolegice, za katere smo si včasih malce hudomušno rekli, da so “anoreksične” in ko so nehale tekmovati, jih po nekaj mesecih nisi več prepoznal, tako drugače so zgledale.

Problem je, da meje ne vidiš vnaprej. Nihče točno ne ve, kdaj boš zdrsnil čez rob. Pa se to zgodi. In takrat gre lahko za pravo anoreksijo, s hujšimi in dolgotrajnejšimi posledicami. Za to pa je, ponavljam, potrebnega nekaj časa. Vprašanje je torej, kaj reči pri trinajstletnici, ki je šele na začetku te poti. Tam je normalno, da smo starši in strokovnjaki pozorni: kje je še podpora, kje se to že prevesi v pretiran pritisk.

Kako pa se to dogaja v praksi? Zakaj sploh pride do tega, da mlada športnica začne omejevati hrano?

Ker zelo hitro vidi rezultat. Ko zmanjša vnos hrane, opazi boljše rezultate, opazijo jih tudi trenerji. In to je težko argument ovreči, če se ozreš okoli sebe. Ne bom navajal imen, a vsi vemo, koga trenutno “slavi” cela Slovenija, čeprav nihče na glas ne pove, za kakšno ceno.

Druga smer je prenajedanje in bruhanje – pri tem pa gre običajno že za globlje čustvene stiske, za psihično preobremenjenost tekmovalke ali športnice, ki se lahko razvije zelo hitro. Če se te težave enkrat pojavijo, njihovo reševanje vedno traja veliko časa.

Kje se torej največkrat začne?

Če pogledam, kaj mi poročajo same tekmovalke – tega sicer ne moremo posploševati, a menim, da gre za precejšen del resnice. Prvič: že desetletnice, enajstletnice, dvanajstletnice trenerji pogosto pohvalijo izključno takrat, ko shujšajo, in jih dnevno tehtajo. Pri trinajst-, štirinajst-, petnajst- in šestnajstletnicah se to dogaja tudi pred fanti, kar dodatno povzroča sram in stisko.

Drugič, doma se zaradi tega hitro začnejo pogovori vrteti izključno okoli hrane.

Skoraj pri vseh mladih športnicah, ki imajo motnje hranjenja, imajo tudi njihove mame podobne težave.

Tretjič – in tega ne gre posploševati, a v klinični praksi to pogosto vidim – pri skoraj vseh mladih športnicah, ki imajo motnje hranjenja, imajo tudi njihove mame podobne težave. Denimo: predaval sem dietetičarkam na fakulteti, ena mi je povedala, da so jo v klubu zaposlili z izrecnim namenom, da tekmovalki sestavi jedilnik, po katerem bo shujšala. Zvenelo je kot napredek, dokler ni dodala, da je bil ta dekličin body mass index okoli 16 – kar samo po sebi še ne pomeni anoreksije, je pa eden od pomembnih pokazateljev – in da naj bi po naročilu izgubila še pet kilogramov. Pri šestnajstih letih.

Drug podoben primer: dietetičarka pomaga tekmovalki izgubiti pet, šest kilogramov, rezultati se izboljšajo, vse je videti idealno, a dekle kljub spremenjeni, izboljšani prehrani ne preneha hujšati. Ko dietetičarka pobrska po družinski anamnezi, ugotovi, da so imele motnje hranjenja tudi sestra, mama in verjetno že prejšnje generacije – v družini pa se o tem nikoli niso pogovarjali.

Torej ima pri tem pomembno vlogo tudi mati?

Zelo pogosto, da. Mama, ki ni zadovoljna s svojo težo ali telesom – ne nujno, da ima diagnosticirano motnjo hranjenja, a ima morda vseskozi svoje čustvene stiske v odnosu do hrane – hčerki nehote prenaša ta vzorec: koliko je na krožniku, komentarji tipa “a boš toliko pojedla” ali “saj si že jedla”. To se zelo hitro prenese na otroka in dolgoročno pripomore, da se pri njej razvijejo podobne obsesivno-kompulzivne poteze v odnosu do hrane.

Zakaj so te motnje pri športnicah tako trdovratne?

Ker prek hrane – in pogosto tudi prek spolnosti – najdejo nekaj, kar lahko nadzorujejo. Telo je pri vrhunskem športu izjemno izpostavljeno, včasih dobesedno razgaljeno pred vsemi. Ob vseh pritiskih in stresu, ki jih tekmovalka doživlja, ji hrana ponudi področje, kjer končno lahko ona odloča. Ko je vse drugo kaos – pričakovanja, tekmovanja, primerjave – lakota postane edini problem, ki ga obvladajo same. In dokler traja lakota, kot da izginejo vse druge stiske. To pa je posledica prekomernega pritiska, ki so mu bile izpostavljene – in prav zato, ker jim to daje občutek nadzora, se motnje tako težko pozdravijo. Navzven je videti kot izgubljena bitka, a zanje gre pravzaprav za edino področje, kjer same določajo tempo in pogoje.