Splav je prevečkrat uporabljen kot kontracepcijska metoda (v 96 %)

Foto: Canva

Danes je Evropski parlament podprl pobudo My Voice My Choice (Moj glas, moja izbira), ki jo je sprožil Inštitut 8. marec. Pobuda je trdila, da v Evropi več kot 20 milijonov žensk nima dostopa do splava in želela, da naj se vzpostavijo finančni mehanizmi, ki bodo ženskam omogočili opravljanje splava kjerkoli v Evropi. Gre sicer za ne-zavezujoče smernice, ki pa niso brez učinka na usmeritev politike EU-ja.

Tedne smo lahko spremljali dramo članic zgoraj omenjenega inštituta, ki je kazala predvsem na to, da ne razumejo procedur in postopkov Evropskega parlamenta. Slavile so zmago in točile solze ob povsem običajnih postopkovnih korakih. Ali pa – še bolj verjeten scenarij – so za svoj piar izkoristile neznanje svojih sledilcev.

Vsaka pobuda ali gibanje najbolje deluje, če ima zunanjega sovražnika. Tega se Inštitut 8. marec dobro zaveda. Zato ga skuša najti kjerkoli že. V zlonamernih konservativnih moških, desničarjih, cerkvi, prolife gibanju, poslancih, ki ne delijo njihovega mnenja … Skuša ga najti v vseh, ki si prizadevajo za zaščito nerojenih življenj in skušajo izraziti kak pomislek proti njihovi pobudi.

Očitno pa Evropski parlament ni tako zelo nazadnjaški, kot so se bale. Ali pa je brezzobi tiger, ki zavoljo ljubega miru prikima vsemu, kar nima pravega učinka.

Kakorkoli, splav je že in bo še bolj na voljo vsaki ženski v Evropski uniji. Vendar pa, naj še tako slavijo zmago in zbirajo všečke po družbenih omrežjih, to ni dan zmage. Ne za ženske, ne za moške, ne za Evropo, ki demografsko umira. Še najmanj pa za nerojene otroke.

Nazadnjaški potuhnjenci, ki hočejo nadzirati ženske?

Danes ni popularno govoriti proti splavu. Ni popularno govoriti o njegovih posledicah. Tako na žensko, ki se zanj odloči kot na otroka, ki se zanj ni odločil, pa mu je le ta vzel edino, kar je imel – življenje. Tudi tema o realnih posledicah na družbo, ki umira, ker ni več otrok, ni priljubljena tema pogovora. Hitro te doleti nalepka kakšnega lika iz Dekline zgodbe.

Pa se nekateri še vedno trudimo. Seveda z veliko manj medijske pozornosti, a tako dejstva humanosti kot znanosti so na naši strani.

Pa gremo še enkrat:

⇒Prvo in najpomembnejše dejstvo je, da je neizpodbitno znanstveno dejstvo, da je zarodek človeško bitje od trenutka spočetja. To je razlog, da vse več zdravnikov ne želi več opravljati splavov. Ko se je pred desetletji sprejemala zakonodaja o splavu, je bil razvoj znanosti na nižji stopnji. Samo vprašanje časa in našega razvoja humanosti je, kdaj bomo nerojeno življenje zaščitili kot tako.

Posledično teza »moje telo, moja odločitev« ni znanstveno pravilna. Povsem moje telo in moja odločitev brez posledic je bila pred zanositvijo. Morda ženska res še ni pripravljena na starševstvo, toda ta vlak je že odpeljal. Ženska je že mati, ki se sedaj odloča, ali bo njen otrok živel ali ne.

⇒Drugo dejstvo je, da je velika večina splavov danes selektivnih. Kar 96 %. Seveda je vsaka situacija specifična, toda večinoma gre za splav zdravega zarodka zdrave matere. Ko govorimo o splavu torej govorimo v 96 % kot o kontracepcijskem sredstvu. In treba je glasno povedati, da je splav zelo slabo in neprimerno kontracepcijsko sredstvo.

⇒Tretje dejstvo so posledice splava. Prva in glavna posledica je smrt človeškega bitja. Tudi za žensko splav ni samo medicinski poseg, pušča lahko zdravstvene posledice in še bolj psihične ter duševne. Ženske o tem javno redko govorijo, a kdor se ukvarja s svetovanjem in terapijami, ve, da je to velik problem. Posledice splava, čeprav je ta morda v trenutku odločitve videti kot idealna rešitev, so globoke in neizbežne.

⇒Četrto dejstvo je demografija. Seveda se nihče ne bo zgolj zaradi demografije odločil za otroka, vendar pa inštitucije kot je Evropska unija morajo razmišljati tudi o tem, kako ustvariti okolje, ki bo spodbudno za družine z otroki. Vsaj če želimo kot družba z določenimi vrednotami še obstajati čez nekaj generacij. Čeprav še vedno jezdimo na valovih nekih individualističnih parol, bo nedvomno kmalu prišel trenutek, ko bo imeti otroka pomenilo imeti velik privilegij in srečo. Tudi na družbeni, ne le osebni ravni. Tudi, če bo prišel v nepričakovanem trenutku.

Sporočilo vsem, ki mislijo, da je splav dobra rešitev

Na podlagi novih znanstvenih in psiholoških spoznanj še enkrat pretresimo ta problem in iščimo nove poti. Poti, kjer bodo pravice pripadale vsem ženskam, tudi nerojenim. Gremo iz izhodišča, ki ga imamo in delajmo vse za družbo, kjer splav ne bo več potreben. Predvsem ne kot kontracepcijsko sredstvo. Cilj ni popolna prepoved in kriminalizacija splava. Cilj je preobrazba družbe, ki bo varen okvir za vsakega svojega člana. Cilj je dvigniti zavest o vrednosti in dostojanstvu vsakega življenja. Cilj je vzgoja, kjer bo vsaka ženska v notranji svobodi izbirala partnerja in svoje življenje in ne bo nova sužnja novim gospodarjem, ki od nje pričakujejo vedno voljno spolno partnerko brez kakršnihkoli posledic in odgovornosti … Cilj je svet, kjer bo vsako življenje ljubljeno in zaželeno!