Oče po štirih desetletjih našel izgubljenega sina

Foto: Hck.hr

Iz sosednje države v teh dneh prihaja lepa novica. Oče, ki je desetletja dolgo iskal sina, ga je s pomočjo Nacionalnega urada za iskanje žrtev hrvaškega Rdečega križa, v preteklih dneh končno našel.

Oče, ki je sprožil iskanje, je pred desetletji iz Libanona prišel študirat na Hrvaško. Spoznal je dekle, se zaljubil in dobil sina. Po končanem študiju se je vrnil v rodni Libanon, ki ga je kmalu zajela vojna. Sin je ostal pri materi na Hrvaškem, ki pa jo je prav tako kmalu zajela domovinska vojna. Sprva so še uspeli ohranjati stike, a zaradi vojnih okoliščin je bila vsa komunikacija kmalu prekinjena.

Oče ni nikoli obupal

Kadar koli so okoliščine dopuščale, je poskušal najti sina – prek znancev, prek družine, prek vseh možnih povezav. A informacij je bilo vedno manj. V nekem trenutku, ko so se razmere umirile, se je, v želji, da bi vendarle našel sina, vkrcal na letalo in priletel na Hrvaško. A tudi ta poskus se je končal z razočaranjem: družina se je medtem preselila in vsaka sled je izginila. Žalosten, a ne obupan, se je vrnil v Libanon.

Informacija, ki je vse spremenila

Vse se je spremenilo, ko je oče izvedel za Nacionalni urad za iskanje žrtev Hrvaškega rdečega križa – organizacijo, ki že leta združuje družine, ki so jih ločile vojne, migracije in nesreče. Vložil je prošnjo. Delavci Rdečega križa so takoj začeli iskati. Preverili so baze podatkov, poiskali stare naslove in stopili v stik s terenskimi ekipami. Prav kmalu so našli sina. Oče je povedal, da ga je še bolj kot sama novica, da so sina našli, ganilo dejstvo, da ga je sin, takoj želel spoznati.

Izgubljeni sin

Oče je že drugi dan po informaciji, da ga sin želi spoznati, sedel na letalo. Po štirih desetletjih sta se srečala in objela. Pred njima je seveda pot spoznavanja drug drugega, toda priložnosti, da bosta lahko zgradila odnos, se več kot očitno oba veselita.

»To bo najboljši božič doslej,« je dejal njegov sin, ne da bi skrival čustva. Sedaj načrtuje potovanje v Libanon, da bo spoznal preostalo družino, za katero do včeraj sploh ni vedel, da obstaja.

Očetovska vez, ki se ne prelomi

Življenje piše različne zgodbe in vsaka ima svoje izzive. Naj bo njuna zgodba spodbuda vsem, ki še vedno čakajo in upajo, ter dokaz, da za nove začetke nikoli ni prepozno. Tudi če ne gre za desetletja dolgo ločitev, ampak morda le odtujitev … vedno lahko začnemo znova.