Miloščina ali plačilo?

Od kovancev ostanka parkirnine sem odbral en evro in ga neznancu, ki je spraševal po drobižu, avtomatično spustil v dlan. Nekaj trenutkov za tem me je prešinilo – kaj sem ravnokar storil?

Ko sem pred dnevi v Ljubljani po sestanku na parkirišču plačeval drago parkirnino, me je ob parkirnem avtomatu strumno stoječ moški srednjih let, najbrž klošar, spraševal po drobižu. Jasno, vest je potrkala na človeka, ki se je opomnil, da najbrž razpolaga z veliko večjo vsoto denarja kot tisti revež, ki prosi. Od kovancev ostanka, ki jih je mašina natrosila v spodnji predal, sem odbral en evro in ga neznancu, ki ga niti pogledal nisem, avtomatično spustil v dlan ter odhitel proti avtu.

Nekaj trenutkov za tem, ko sem sedel v avtu, me je prešinilo – kaj sem vendar ravnokar storil? Dobro, veliko ljudi daje klošarjem drobiž, vbogajme, miloščino …, ki ga ti porabijo za tisto, od česar pač najlažje živijo, čeprav bo to v veliki večini primerov najbrž alkohol. Ampak trenutno me ne zanima, za kaj bo ta človek porabil tisti evro, ki ga je dobil od mene.

Dober primer zaslužka »na cesti«

Prvič v življenju me je zares zmotilo, da nekdo, ki razen tega, da me je ‘nafehtal’, čisto nič ni naredil za svoj zaslužek. Tisto dopoldne sem se močno trudil prepričati nove potencialne naročnike, da smo pravi za njih, naj nam zaupajo. Od mojega truda in rezultatov je odvisno, ali in kakšno plačo bom dobil. Moja plača se vsak mesec ne znajde na mojem osebnem računu na podlagi ‘fehtanja’ pri direktorju v stilu: »A je mogoče ostalo kaj drobiža?« Najbrž bi me direktor ob tem pisano pogledal in poiskal novega sodelavca.

Moja plača se vsak mesec ne znajde na mojem osebnem računu na podlagi ‘fehtanja’ pri direktorju v stilu: »A je mogoče ostalo kaj drobiža?«

Ob tem sem se spomnil na nek drug dogodek. Ko smo z družino nekega julijskega dne v hrvaškem pristanišču čakali trajekt, ki naj bi nas popeljal do otoka, kjer bomo prvič vsi skupaj kampirali, sem opazoval nekaj fantov, ki so se s krpami in ročnimi brisalci za čiščenje vetrobranskih stekel v želji po zaslužku sprehajali med množico parkiranih avtomobilov in ponujali svoje storitve. Ne za določeno plačilo, temveč za prostovoljni prispevek.

“Ok, fantje, pa dajte,” sem si mislil, ko sem pokimal ob zame sicer nekoliko tečnem ponujanju čiščenja. Ko sem iz denarnice (spet prehitro, brez premisleka) potegnil dva evra in mu jih spustil v dlan, sem začel razmišljati o tem, da je za minuto povsem preprostega dela tisti fant zaslužil kar precej. To pomeni 120 evrov na uro ali pri običajnem delavniku 960 evrov na dan! Dobro, dobro, najbrž ni tako presneto dober pri svoji prodaji, a vseeno – z dobrim pristopom lahko v visoki sezoni zelo dobro preživi. A kljub vsemu se mi ni zdelo tako zelo škoda denarja, ker je storil dve stvari: aktivno je prodajal svoje storitve in jih tudi korektno izvedel. O višini plačila pa sem se itak odločil sam.

Ni prosjačil, ampak je storitev najprej prodajal in jo tudi korektno izvedel.

Priložnosti je vedno dovolj

Na tega fanta iz hrvaškega pristanišča sem pomislil, ko je klošar ob parkirnem avtomatu za par besed brez truda prišel do mojega denarja. Čeprav sem ga s pogledom samo ošvrknil, je njegova zunanjost dajala vtis, da je človek povsem sposoben za delo. Seveda najbrž ni brez razloga na ulici, življenje ga je moralo na nek način pripeljati v to tečno situacijo. A namesto da stoji pri avtomatu in samo prosi, bi lahko denar zaslužil z delom. Polno parkirišče avtomobilov je odlična priložnost za to, da bi ljudem namesto ‘fehtanja’ ponujal svoje storitve. »Gospod, vam lahko za kak evro drobiža očistim steklo na avtomobilu?« »Gospa, vam lahko nesem vrečke do avta?« A bi bilo tako težko? Zato, klošarji, namesto da fehtate in s tem svoje dostojanstvo puščate na tleh, pomislite na to, da se da tistega nekaj drobiža zaslužiti tudi z delom.

Tudi zgodbe iz medijev imajo dve plati

Da je dobrota sirota, sem spoznal tudi na podlagi neke druge izkušnje. Pred dobrim letom sem v prilogi dnevnega časopisa bral celostransko sočutno predstavitev petčlanske družine iz Tržiča, katere gmotne težave so bile tolikšne, da skorajda niso imeli za kurjavo. Starša sta bila namreč že lep čas brez služb, majhni otroci pa v šoli.

Stvar se me je toliko dotaknila, da sem s pomočjo novinarke, ki je pisala o njih, prišel do njihovega naslova in telefonske številke. Naslednji dan sem jih poklical in povprašal, ali bi jim kak kubik drv prišel prav. Mamica se mi je zahvalila in rekla, da zelo.

Na spletu sem poiskal lokalnega dobavitelja bukovih drv, ki sem mu naročil, naj kubik dobro sušenih drv dostavina njihov naslov. Gospod, ki je kasneje peljal drva, je bil presenečen nad mojo namero in se mi je zahvalil za dobroto. Odvrnil sem mu, da so me tako pač učili doma. Z nikomer iz te zgodbe se nisem srečal, vse sem uredil po telefonu in spletu (tudi plačilo drv).

Nekaj mesecev kasneje mi je zazvonil mobilnik in na zaslonu se je izpisala neznana številka. Gospod na drugi strani se je predstavil kot tisti, ki sem mu pred nekaj meseci naročil dostavo drv: »Seveda, gospod, spominjam se vas.« Klical me je z namenom, da mi pove svojo zgodbo. Moje dejanje ga je vzpodbudilo, da je očeta tiste nesrečne družine, sicer mladega moža mojih let, povabil, naj mu pride pomagat čistit gozd po žledolomu. Lanski katastrofalni žledolom ni prizanesel niti njegovemu gozdu, kjer je bilo menda toliko podrtega lesa, da ga je bil pripravljen podariti, samo da mu kdo pomaga pri delu.

Izkušnje me prepričujejo, da naj najprej ponudim delo, potem plačilo.

Mladi mož se je res odzval in prvi dan prišel pomagat. A to je bilo z njegove strani tudi vse. Kasneje se ni več prikazal, niti ni poklical, da ga ne bo. V gozdu je imel drv na pretek, a se mu je najbrž vložek zdel prevelik. Rad bi grel svojo hišo, v kateri živijo majhni otroci, a za to ni bil pripravljen delati. Gospod, ki je dostavil drva, se mi je na koncu opravičil za klic, češ da me ni hotel prepričati v karkoli, le želel mi je povedati, da je bil razočaran nad tem, da nekdo, ki je očitno zelo potreboval pomoč, zanjo ni bil pripravljen kaj dosti narediti.

Vsaka taka izkušnja me prepričuje, da bom ob naslednjem: »Gospod, a je kaj drobiža ostalo,« temu ponudil najprej delo, potem pa plačilo. Kot to počnemo vsi, ki imamo privilegij biti na plačilni listi nekoga, ki najprej pričakuje rezultate, šele nato pa jih tudi nagradi.

Foto: www.junk-culture.com, kirimmobiljakarta.com