Zakaj smo mame pogosto tako jezne?

Vir: Envato.com

Se tudi vam zdi, da drobni vsakodnevni prekrški naših družinskih članov lahko postanejo gromozanski problemi? Umazane nogavice, neplačani računi, razmetane igrače … Včasih izbruhnemo zaradi malenkosti, a za jezo se pogosto skrivajo globlji občutki. Na portalu Scarymommy je neka mama to doživeto opisala v iskrenem zapisu, ki ponuja dragocene uvide.

Nekdo je spet pozabil splakniti vodo v straniščni školjki. Nekdo drug je pozabil plačati račun za elektriko, zato so zdaj vštete še zamudne obresti. Sinoči smo poslušali dramatiziranje o tem, kako sin brez “tiste športne majice” ne more na trening — zdaj pa je ostala doma. In kako to, da prav nihče po zajtrku ni pospravil za sabo?

Stisnem ustnice. Sami sebi tiho ukazujem: “Dihaj. Samo dihaj.”

Kasneje pripravljam večerjo, že pripravljena na to, da mi bo vsaj eden od družinskih članov očital, zakaj sem skuhali prav to jed. Medtem me nekdo zadene v hrbet s plastičnim metkom. Takrat eksplodiram. Z jeznim zamahom vržem žlico v pomivalno korito in sinu iztrgam plastično pištolo iz rok, medtem ko čutim, kako mi iz oči švigajo plameni. Potem pa opazim njegovo sključeno držo. Hitro odide stran, tiho se sprašuje, zakaj se mama ne zna včasih malo zabavati.

Nato se spomnim svoje mame

Spominjam se, kako sem kot otrok opazovala mamo, ko je vrela od jeze. Pihala je od frustracije, ker nikoli ni bilo vse opravljeno – nikoli ni bilo konec. In na koncu je izgubila potrpljenje. Zaradi kupa umazanega perila. Ali večerje, ki je nismo hoteli jesti. “V čem je problem?”, sem razmišljala. Nisem razumela, zakaj ji je bilo tako pomembno, da so bile postelje postlane, preden smo šli od doma, ali da je bila kuhinja pospravljena. A zdaj mi je popolnoma jasno.

Kaj “tli” pod mojo jezo?

To niso velike stvari, ampak majhni vsakodnevni prekrški, ki se počasi kopičijo.

Ste se kdaj vprašali, zakaj so mame pogosto videti jezne? Zakaj lahko oče po dolgem dnevu v službi pride domov vesel in zabaven, meče otroke v zrak, medtem ko vi mislite samo na to, naj jim ne daje preveč adrenalina, ker je že skoraj čas za spanje? Zakaj nas tako moti, da se, čeprav ustvarjajo srečne trenutke otroštva z igro in smehom, nihče ne potrudi obesiti plašča na svoje mesto ali pospraviti čevljev v omaro?

To niso velike stvari, ampak majhni vsakodnevni prekrški, ki se počasi kopičijo. Vsak tak trenutek se lahko zdi kot osebna žalitev. In ko se te drobtine naberejo, vulkan izbruhne. Zdaj razumem, zakaj je moja mama včasih izgubila potrpljenje — ker se to zdaj dogaja tudi meni.

Zakaj smo tako jezne? Resnica je preprosta: ta občutek izvira iz prizadetosti.

Ste vedeli, da je jeza pogosto znak nečesa globljega? Po podatkih iz revije Psychology Today je jeza skoraj nikoli primarna čustvena reakcija. Članek pojasnjuje, da so za to čustvo pogosto odgovorni občutki zapostavljenosti, nepomembnosti, manjvrednosti ali nemoči.

Ali ni to smiselno? Ker se počutimo zapostavljene, nepomembne in včasih nevidne, na koncu bruhamo ogenj na tiste, ki jih imamo najraje.

Razvrednotena v lastnem domu?

Ne želim eksplodirati nad njimi nič bolj, kot si oni želijo, da eksplodiram.

Vsak dan se trudim, da bi bil dom vsaj približno urejen za zunanje oči, kuham zdrave obroke, da nahranim naša telesa, perem, sušim in zlagam oblačila vseh nas, da se lahko zjutraj uredimo. Čistim stranišče, zlagam odeje in sesam preproge. Opominjam jih, naj naredijo domače naloge, se umijejo in delijo stvari s svojim bratom ali sestro.

In potem, ko ljudje, ki jih imam rada in za katere delam vse to, pridejo domov, odložijo svoje stvari vsepovsod in ničesar ne pospravijo, ali zapustijo kuhinjo v razsulu, ki ga moram pospraviti po tem, ko sem porabila energijo za pripravo obroka, ki jim ni bil okusen, ali pustijo kup umazanih oblačil in embalaže od čokoladic po sobi – seveda sem jezna. A resnica je, da ob tem čutim še marsikaj drugega.

Sledi naslednji, najpomembnejši del. Ne želim eksplodirati nad njimi nič bolj, kot si oni želijo, da eksplodiram. Kolikor je na njih, da sodelujejo, toliko je na meni, da jasno izrazim svoje želje in potrebe, da se ne počutim razvrednoteno v lastnem domu. Da se izogibam pasivni agresiji in pričakovanjem, da bodo brali moje misli.

Kajti nihče ne zasluži življenja v hiši, polni jeze – niti oni, niti jaz.

Lahko kaj storim glede svoje jeze?

Če lahko ugotovite začetno čustv, boste lahko našli besede, s katerimi boste svoji družini pojasnili, kako se počutite.

Ko začutim, da se mi jeza dviguje od pet navzgor, se moram soočiti z njenim vzrokom. Kajti če tega ne storim in se jeza dvigne skozi moje telo, vse do ramen, in začutim, kako mi čeljust postaja napeta, je že prepozno.

Takrat se moram pogovoriti sama s sabo. Ena od mojih potreb zagotovo ni izpolnjena. Včasih ni mogoče, da bi kdo kaj storil – so trenutki v življenju, ko je partner preobremenjen z delom ali so otroci bolni, in mora mama prevzeti težo na svoja ramena. To so trenutki, ki jih moraš prebroditi, trenutki, ko ti življenje ponudi le limone.

A pogosteje se zgodi, da lahko nekaj storim glede svoje jeze. Lahko grem na sprehod ali v sobo, kjer imam mir, globoko vdihnem in izdihnem nekajkrat ter premislim, kaj se pravzaprav dogaja. Moram kopati globlje od jeze, do korena problema – ali sem izčrpana? Preobremenjena? Imam preveč obveznosti? Otroci zanemarjajo svoje zadolžitve? Moram ugotoviti, kaj me v tistem trenutku jezi, in najti način, kako to rešiti.

To ni zagotovljena metoda za preprečevanje izbruhov jeze. Priznati si moramo, da imamo vsi včasih slabe dni, in to nam bo odpuščeno. A če opazite, da ste pogosto frustrirani, da v sebi kuhate jezo, ki izbruhne zaradi nogavice na kavču ali ker otroci niso pospravili posode v pomivalni stroj, kot ste jih prosili – morda pomaga, če se za trenutek distancirate in premislite, kaj se dejansko dogaja.

Če lahko ugotovite začetno čustvo, morda občutek, da niste cenjeni ali da ste nevidni, ali da nujno potrebujete počitek ali da izbrišete eno ali dve obveznosti iz koledarja – boste lahko našli besede, s katerimi boste svoji družini pojasnili, kako se počutite.

Veste, da bi, če bi bil vaš partner ali vaši otroci izčrpani, preobremenjeni ali se počutili nevidne, vi priskočili na pomoč, skrbeli zanje in jih prepričali, da so cenjeni, pomembni in dragoceni. Zakaj potem tega ne bi zaslužili tudi vi?