Moja (čudovita) porodna zgodba

Na začetku tedna sem si rekla, da bi bilo lepo roditi v soboto (5 dni pred rokom). V petek zvečer sem si premislila, ker sem si rekla, da moram še pospraviti stanovanje – a očitno do deteca še ni prišla nova informacija.

Odločilo se je, da je sobota res primerna, saj sem se ob šestih zjutraj prebudila, ko mi je začela odtekati voda. Opozorila sem moža in že hotela poklicati doulo Tanjo in prijateljico Klaro, kateri sem izbrala za svojo porodno podporo, a me je mož prepričal, da sem s klicem še malo počakala in poskušala še malo zaspati, čeprav so se že pojavili popadki.

Okoli sedmih sem doulo le poklicala, da bo vedela, da se z mano nekaj dogaja, poleg tega pa je bila pred njo še kar dolga pot iz Kopra do Ljubljane. Ko je rekla, da se bo kar odpravila, sem se zavedla, da gre zares.

Bil je lep sončen dan. Ko sem prišla v kuhinjo, me je na mizi čakal zajtrk, pomarančni sok in rožice za dan žena. 🙂 Res je bil lep dan za roditi novo življenje na svet. Veselila sem se.

Porod je sveta stvar in si zasluži, da se celoten proces obravnava s spoštovanjem! Navsezadnje se rojeva nov človek!

Popadke je mož pridno beležil (dejansko je naredil excelovo tabelo in priklopil računalnik na televizijski ekran, da smo bili vsi novodobno obveščeni o poteku poroda 🙂 ), ob prihodu Tanje in Klare pa so postali tudi rednejši in intenzivnejši. Okoli poldneva smo se odpravili v porodnišnico, da ne bi bila pot v avtomobilu do Jesenic preveč naporna.

V porodnišnico sva odšli s Tanjo naprej, saj sta Gašper in Klara poskrbela za prtljago, ki smo jo imeli zraven, in parkirala avtomobila. Sprejela me je babica, ki sem jo srečala že na enem od predhodnih obiskov porodnišnice in mi je bila tako poznana, domača. Zelo mi je bilo všeč, da se me je tudi ona spomnila – in to poimensko.

Ob pregledu sem bila odprta 3 centimetre, kar še ni bilo dovolj, da bi ostala v porodni sobi, ker pa mi je voda že odtekla, nisem mogla zapustiti porodnišnice, da bi šla na sprehod. Zdravnik, ki je bil dežuren, je »prijazno« povedal, da moram na oddelek in da spremljevalci ne morejo z mano, ker so bili začasno prepovedani obiski, in da naj grejo kar domov, saj lahko ženske potem rojevajo še 2 dni. Mislila sem si: »Res hvala, to je točno to, kar ženska, ki rojeva, rabi!« Ni čudno, da so se mi potem popadki povsem ustavili.

Z doulo Tanjo

Počitek na oddelku mi je bil povsem dobrodošel, popadki pa so takoj napredovali. Babica me je na vsake toliko prišla pogledat in čez pol ure sem bila že nazaj v porodni sobi. Spremljevalcem, ki so zaupali v hiter razplet mojega poroda in so namesto domov odšli na kavo, sem sporočila, da sem že nazaj in da se čez kakšne pol ure lahko počasi odpravijo, saj mi je še malo samote povsem pasalo. Babica je čudovito pripravila ambient – povsem zatemnila sobo, prižgala solno lučko in radio z mirno glasbo. V kopalnici mi je pripravila brisače, saj mi je občasen tuš prijal.

Ko so moji podporniki prišli, je bil ravno pravi čas, saj sem že potrebovala družbo. Malo kitare in petja za sprostitev, potem pa sem bila že pregloboko v porodnem procesu, da bi lahko še sodelovala. Potrebovala sem tišino. Med vsakim popadkom sem potrebovala nekoga, da me je masiral, tresel, me bodril …

Tuš, straniščna školjka, blazine in kakšen popadek v stoje – ti so bili res naporni, a najbrž tudi najbolj učinkoviti. Sprva sem sama skrbela, da sem dovolj pojedla in sem zato pridno grizla energijske tablice, potem pa je moje oskrbovanje z energijo prevzel Gašper in mi na vsake toliko pod nos pomolil kakšen energijski gel – navsezadnje sem tekla svoj maraton!

Med popadki sem dojenčka vabila, naj pride, naj se spusti … Prigovarjala sem si, da sem mehka in sproščena, da se odpiram. Bila sem v drugem svetu in res sem se trudila biti dovolj skoncentrirana, da se ne bi med bolečino zakrčila.

Med enim izmed popadkov, ko sem bila  v kopalnici na straniščni školjki, smo dobili zdravnikov obisk. Resno se mi zdi, da nekateri ljudje niso za v porodno sobo! Na široko odpre vrata in naglas začne: »Oh, vidim, da vas nisem odgnal! No, kako gre?« In vsa moja zlata ekipa nazaj v en glas: »Pšššššš!« Tanja zašepeta še: »Super,« in zdravnik se je obrnil in odšel brez, da bi ga sploh videla. J Še zdaj sem včasih jezna, ko se spomnim tega. Predvsem me je razjezil njegov odnos. Porod je sveta stvar in si zasluži, da se celoten proces obravnava s spoštovanjem! Navsezadnje se rojeva nov človek!

Ganjena sem nad dejstvom, da so bile prve roke, ki so otroka prijele, roke njegovega očka – to je bil izjemno močan duhovni dogodek za našo družino.

Kakorkoli, porod je lepo napredoval in z njim tudi intenziteta. Sčasoma je postalo zares naporno in začela sem obupavati. Tudi psihično sem bila že izčrpana. Iz vseh prebranih knjig, s katerimi sem se pripravljala na porod, sem se spomnila, da je to obdobje, ki nastopi tik pred koncem prve porodne dobe. Ko sem bruhala, sem si mislila: »No, super, zdaj smo pa res pri koncu!« A konca pa kar od nikoder.

Čutila sem, da je otročiček že zelo nizko, vendar sem ob pritisku začutila rezko bolečino. In od tukaj naprej se kar ni premaknilo. Zdelo se mi je, da nekaj ne more “štimat” in sem prosila, da me babica pregleda, če sem le do konca odprta. Iskreno me je bilo strah popadka na hrbtu, a ko je le ta prišel, sem lahko na babičino pobudo pritisnila brez tiste zoprne rezke bolečine. (Kasneje smo ugotavljali, da se je otročiček zagozdil ob sramno kost in ga je moje ležanje na hrbtu spravilo v pravo lego.)

Nisem mogla verjeti, da je končno prišel čas, da sem lahko začela pritiskati. Prosila sem, da me postavijo pokonci in če me ne bi pospremili do blazin, bi najbrž rodila kar na tistem mestu. Prijela sem se za “ripstol” in na pol počepnila. Tanja in Gašper sta mi podprla noge in jaz sem pritiskala. Peklo je, a meni je zmanjkalo potrpljenja. Mogoče je bilo krivo tudi navdušenje vseh okoli mene, ko so videli, da bo dojenček kmalu na svetu, saj sem pritiskala na vso moč in v petih minutah se je majčken sinček porodil v očkove roke. Moj majčken otročiček! 🙂

Mali Oliver in prijateljica Klara

Rodil se je z zares kratko popkovino, tako da je, ko sva prišla do postelje, lahko počival na mojem trebuhu in je na prvi podoj moral še malo počakati. Čez nekaj časa sem porodila še posteljico in šele nato je očka prerezal popkovino. Deček se je končno lahko podojil, sama pa sem dobila še tri šive in potem smo ostali sami dobri dve uri. Bilo je čudovito! Mali nagec ob moji goli koži, ozračje, napolnjeno z oksitocinom, molitev staršev in bodoče botrce za blagoslov novega življenja … Napočil je čas za malico in počitek. Midva na postelji, moji spremljevalci na blazinah smo klepetali pa še kakšno zapeli. 

Čarobno …

Bila sem kraljica svojega poroda. Še zdaj sem večkrat ganjena nad dejstvom, da smo sami rodili tega otroka – medicinsko osebje je bilo tam le za varovalko, če bi bilo slučajno kaj narobe. Ganjena sem nad dejstvom, da so bile prve roke, ki so otroka prijele, roke njegovega očka – to je bil izjemno močan duhovni dogodek za našo družino. Midva sva ga spravila na svet. Zmogla sva, zmogla bova premagati vse napore, s katerimi naju bo najin mali mož soočil. Čudovita popotnica …