Med starši je na področju plenic danes vse bolj razširjena metoda brez plenic (diaper-free). Dojenček brez plenic? Je to sploh mogoče?
Pri metodi brez plenic gre za metodo, pri kateri starši opazujemo znake, ki jih otrok daje pred opravljanjem male ali velike potrebe, in v skladu s prepoznanimi znaki otroku pravočasno omogočimo, da »lula« in »kaka« izven plenice. Temelji na védenju, da otrokovi sfinktri delujejo že od rojstva, in na spoštovanju otrokove zmožnosti komuniciranja o lastnih potrebah že od rojstva dalje.
Definicija zveni precej hladno in mehansko, a gre pravzaprav za izredno nežno komunikacijo med dojenčkom in odraslo osebo.
Metoda brez plenic ni zgodnje odvajanje
A zakaj se sploh obremenjevati z nečim, kar so nam plenice, ki bi jih bili 100 let nazaj zelo veseli, tako zelo olajšale? Gre za novodobne muhe modernih staršev ali zgolj uresničevanje otrokovih prvinskih potreb po biti čist in slišan? Zakaj se ukvarjati z »lovljenjem« lulanja in kakanja, brisanjem lužic po stanovanju in odvajanjem otroka od plenic, če pri dveh, treh mesecih za to razvojno menda sploh niso zreli?
O odvajanju lahko govorimo pri dveh letih ali dveh letih in pol, ko je otrok vse svoje življenje preživel v plenici 24 ur na dan in je nanje tako privajen, da si lulanja in kakanja brez njih sploh ne predstavlja.Otroka s to metodo od plenic pravzaprav ne od-vajamo, ker ga nanje nikoli nismo na-vadili. O odvajanju lahko govorimo pri dveh letih ali dveh letih in pol, ko je otrok vse svoje življenje preživel v plenici 24 ur na dan in je nanje tako privajen, da si lulanja in kakanja brez njih sploh ne predstavlja. Mnogokrat naletim na vprašanja mamic, kaj naj naredijo, ker otrok še pri treh ne želi kakati izven plenice. Ta mu je skozi njegovo življenje pomenila občutek varnosti in si opravljanja potrebe sploh ne zna predstavljati, če nima okoli sebe povite plenice.
Seveda vsi primeri niso tako drastični, velika je recimo tudi razlika, ali otrok uporablja plastične plenice za enkratno uporabo (ki zaradi svoje »ultra-vpojnosti in občutka dolgotrajne suhosti« zelo prelagajo obdobje odvajanja) ali pralne – v katerih otrok prej začuti »mokroto« in ker ga začne motiti, je lažje tudi navajanje na kahlico.
Lahko bi rekli, da spadajo plastične plenice (ki tudi z ekološkega vidika niso najboljša izbira za naš planet) bolj v sfero »modernih staršev«, medtem ko opazovanje otrok prakticirajo v »predmodernih« in bolj tradicionalnih družbah.
Prizanesemo okolju, koži in denarnici
Eden izmed razlogov za uporabo metode brez plenic je torej lahko ta, da okolju prihranimo kupe in kilograme uporabljenih plastičnih plenic, ki se razkrajajo med 200 in 500 let (povprečen otrok pa v svojem življenju pridela kar dve toni plenic!).
Imeti oblečene spodnje hlačke je za otroka tudi veliko bolj udobno kot imeti na sebi plenico. Mamice lahko samo pomislimo, kako se počutimo me, ko en teden v mesecu neprestano nosimo vložke.Imeti oblečene spodnje hlačke je za otroka tudi veliko bolj udobno kot imeti na sebi plenico. Mamice lahko samo pomislimo, kako se počutimo me, ko en teden v mesecu neprestano nosimo vložke. Si predstavljate, kako mora to izgledati dve leti 24 ur na dan? Otrok brez plenic ima manj stika s kemikalijami v plenicah, manj je draženja kože, rdečic, srbenja, pleničnih izpuščajev, zmanjša se tveganje za okužbe sečil, zaprtje, živčnost, krčke …
Metoda brez plenic nam pomaga tudi prihraniti denar, saj se ob njeni uporabi močno zmanjša poraba plenic za enkratno uporabo ter robčkov za čiščenje, pa tudi poraba vode in detergentov, potrebnih za pranje pralnih plenic.
Povezuje otroka in starša
Skozi komunikacijo, ki temelji na osnovni človekovi potrebi, izločanju, se razvije zaupljiv odnos med otrokom in staršem.Ena od velikih prednosti te metode je to, da se lahko preko nje tesneje povežemo s svojim otrokom, saj ga bolj opazujemo in odgovarjamo na njegov dojenčkast jezik, ko nam sporoča, da ga tišči lulat. Na ta način se skozi komunikacijo, ki temelji na osnovni človekovi potrebi, izločanju, razvije zaupljiv odnos med otrokom in staršem.
Metoda je družinsko-osrediščena, saj so v dogajanje vpeti vsi. Starša se ob njej učita, kako zaupati lastni intuiciji, otroci pa so spodbujeni k temu, da so aktivni so-odločevalci v skrbi za lastne potrebe.
Namesto zadrževati se uči spuščati
Poleg tega, da ta način otroku (in staršem) omogoči več zabavnih trenutkov pred ogledalom v kopalnici, pa pozitivno vpliva tudi na njegov razvoj.
Otrok, ki je že od samega začetka vključen v slačenje in oblačenje zaradi potreb izločanja, hitreje razvije za to potrebne motorične sposobnosti.
Morebitne kasnejše »borbe« za suhost pri treh, štirih letih so veliko manjše ali jih sploh ni, manjše pa je tudi tveganje za močenje postelje pri večjih otrocih.
Konvencionalni način odvajanja temelji na tem, da se otrok nauči »zadržati«, medtem ko se pri tej metodi nauči »spustiti«. To lahko kasneje pomeni veliko razliko v dojemanju izločanja ter pravzaprav življenja na splošno.
Dojenček lepše diši
Veliko enostavneje je zgolj obrisati ritko kot pa previti in preobleči otroka, ki se je pokakal do hrbta.Med praktičnimi razlogi, zakaj komunicirati z otrokom glede izločanja in omogočiti, da je čim več brez plenice, pa je tudi ta, da je veliko enostavneje zgolj obrisati ritko kot pa previti in preobleči otroka, ki se je pokakal do hrbta ali celo do vratu. Poleg tega vse skupaj veliko manj smrdi, saj gre kakec direktno v školjko. Dojenčki brez plenic zato dišijo čudovito. J
Zaradi vsega naštetega metoda pogosto naredi velik vtis na ljudi v okolici in jih navduši. Starši pa ob sami metodi spoznavajo, da je veliko danes tako razširjenih in samoumevnih »dejstev« o otrokovem razvoju kulturno pogojenih in da slepo verjetje v ta prepričanja morda omejujejo možnosti novih izkušenj.
Prihodnjič pa o tem, kako metoda sploh deluje in kako izgleda življenje z dojenčkom brez plenic v praksi.