Robert Mlakar: “Ženska moškega ne more rešiti” (2. del)

Foto: Iskreni

Zakonski in družinski terapevt Robert Mlakar je v prvem delu intervjuja spregovoril o moških, ki svojo bolečino leta nosijo sami in se pogosto ujamejo v začarani krog. Tokrat odgovarja na vprašanje, ki si ga zastavlja marsikatera žena ali partnerka: »Ali ga lahko rešim?« Pojasni tudi, zakaj iz odnosov izgine intimnost, zakaj se pri tesnobi pravzaprav ne bojimo prihodnosti, temveč nečesa, kar se je že zgodilo, in kako lahko nepredelano zlomljeno srce leta boli kot telesna bolezen. In kje se začne celjenje.

G. Robert, večkrat se zgodi, da se žene ali partnerice moških s kompleksno travmatično preteklostjo odločijo, da bi jih rade »potegnile« iz njihovega brezna. Ali lahko ženska takemu moškemu sploh pomaga?

Ženske pogosto čutijo nekakšen neviden družbeni pritisk, ki jim namiguje, da bi to morale storiti. Resnica pa je, da ženska odraslega moškega ne more »rešiti«, in takšno pričakovanje ni pošteno ne do njega ne do nje. Ona ni odgovorna za njegovo življenje in mu v osnovi ne more pomagati, če si tega sam ne želi. Noben psihoterapevt in noben program na svetu ne more pomagati človeku, ki pomoči noče. Predpogoj za spremembo pri zasvojenih ali osebah s kompleksno posttravmatsko stresno motnjo je, da se dokončno zlomijo in si priznajo: »Sam ne zmorem. Prosim, pomagajte mi.« Šele ko je človek pripravljen narediti karkoli, samo da bi se nekaj spremenilo, mu programi lahko resnično pomagajo.

Ženska pa lahko veliko pomaga s tem, da ga podpira, da mu izkaže zaupanje in mu reče: »Razumem te. Čutim, da si v stiski, in verjamem, da boš zmogel.« Če pa prevzame vlogo »reševalke«, se lahko zgodi, da začne ona igrati mamo, on pa razvajenega otroka: nekega večera se bo napil in ga ne bo domov, tako da bo morala sama poskrbeti za otroke; naslednji dan se bo zadržal pri prijateljih; spet drugič bo vso noč gledal televizijo in zjutraj ne bo zmogel odpeljati otrok v šolo. Ne zato, ker bi bil slab človek, temveč zato, ker nosi v sebi toliko bolečine, da si jo mora z nečim lajšati. Tako je zaposlen z uravnavanjem nečesa, česar ne more uravnati, da postane »neuporaben« za stvari, ki se od njega pričakujejo.

Ženska torej moškega ne more rešiti. Pa vendar se moški ob ženski razvija, in obratno: ona v njem prebuja moškost, on pa njej pomaga, da bolj živi svojo ženskost. Govorimo o medsebojnem dopolnjevanju. Ali ni to nekaj povsem naravnega?

To je opis varne navezanosti med moškim in žensko. V takem odnosu si partnerja lahko varno izrazita svoje potrebe, tudi kritiko, in oba sta pripravljena delati na sebi, z namenom, da bi imela boljši odnos in več bližine. Zaželeno je, da zakoncu poveš: »Rada bi, da bi prej prihajal iz službe, da bi bili več skupaj. Pogrešam te« ali »Rada bi, da bi kaj počela skupaj ali pa samo poležala na kavču.« Ali pa, da bi kateri od njiju izrazil, da si želi več intimnosti.

V nefunkcionalnem odnosu partnerja drug drugemu ne verjameta, se nadzorujeta, skrivata stvari ali pa eden slepo zaupa, drugi pa to zaupanje zlorablja.

Željo po več intimnosti je v ne-varnem odnosu še posebej težko izreči, ker bo vedno nekdo prizadet. Zato je v takšnih odnosih tudi intimnosti vedno manj ali pa je sploh ni več. V nefunkcionalnem odnosu partnerja drug drugemu ne verjameta, se nadzorujeta, skrivata stvari ali pa eden slepo zaupa, drugi pa to zaupanje zlorablja. Ker se ne počutita varna, porabita energijo za obrambo, preverjanje in izogibanje pravi ranljivosti, namesto da bi se odprla, pokazala potrebe in se zanesla drug na drugega. Brez tega temelja vsak ostaja v svojem »okopu«, zato se ne moreta dopolnjevati ne rasti skupaj, ampak drug drugega kvečjemu ohranjata v starih ranah in vzorcih.

To je torej razlika med normalnim, funkcionalnim odnosom in nefunkcionalnim?

Nekoga, ki se ne želi spremeniti, ne moreš rešiti. Pri tem lahko izgubiš celo sebe. In brez zaupanja dva ne bosta mogla graditi odnosa, niti se dopolnjevati, niti v njem rasti.

Omenili ste tudi pomanjkanje intimnosti med pari. Je tukaj problem samo ne-varna navezanost?

Če izhajam iz terapevtskih izkušenj, sta za tem pogosto dve zgodbi. Prva je zasvojenost s spolnostjo. Spet gre za to, da je bil nekdo nekoč zlorabljen, zdaj pa zlorablja samega sebe, in to na zelo neprimerne načine, kot je recimo konzumiranje pornografije ali nenehna menjava spolnih partnerjev. Pri ženskah se to pogosteje kaže tudi kot intenzivno zaljubljanje, beg v romantično fantaziranje, knjige, filme in podobno.

Druga zgodba pa je odpor do spolnosti, ki je povezan s skrajnim gnusom. Pri nekaterih se pojavi popolna otopelost do spolnosti, zato si je sploh ne želijo. Drugi pa bi si je sicer želeli, vendar se jim ob erotičnem dotiku prebuja gnus, tisti gnus, ki je v telesu ostal zaradi spolne zlorabe v preteklosti. To se zgodi na primer takrat, ko je otroka spolno zlorabljala mati ali oče, sorodnik ali kdo od drugih pomembnih figur iz otroštva. Ponavljam, gre za skrajne primere, vendar se tudi s takšnimi terapevti pogosto soočamo.

Kaj pa najbolj pomaga, da travma preneha biti glavna “naslovnica” njihovega življenja?

Obstaja vrsta vaj, ki ti pomagajo začutiti svoje telo in se prizemljiti.

Danes je na voljo že veliko oblik pomoči. Priporočal bi vse, od skupinske do individualne terapije, vključno s skupinami za odrasle otroke iz disfunkcionalnih družin, ki delujejo po programu dvanajstih korakov in so pogosto brezplačne.

Najprej je treba urediti življenje in obvladati zasvojenosti. V relacijski terapiji, ki sem se je učil, zasvojenost razumemo kot obrambni mehanizem. Če želiš kaj spremeniti, se moraš naučiti drugih načinov spoprijemanja s stisko. Pri tem pomagajo govorna terapija, brainspotting, EMDR, čuječnost, različne dihalne vaje za umirjanje telesa in somatsko doživljanje, ki je globinsko delo s telesom. Obstaja vrsta vaj, ki ti pomagajo začutiti svoje telo in se prizemljiti, da te travma ne preplavi.

Pri globokih travmah se pogosto zgodi, da človek izgubi stik s tem, kaj se mu je pravzaprav dogajalo, ker je kot otrok »zapustil« svoje telo. Zato se je treba naučiti tehnik, ki jih izvajaš redno, vsak dan, na primer tehnik umirjanja telesa ali vizualizacije »varnega prostora«. Telo se tako postopoma nauči čutiti varnost. Kronična travma namreč pomeni, da je telo nenehno v stiski. Ti ljudje živijo kot avto, ki ves čas vozi s potegnjeno ročno zavoro.

Ljudje pogosto mislijo, da bo vsakdo, ki bo pogledal v njihovo notranjost, pobegnil.

Ko obrambni mehanizmi, torej zasvojenosti, začnejo popuščati, se začne delo s sramom. Tu zelo pomaga skupinsko delo. Vidiš, da so tudi drugi doživeli podobno, da nisi sam in da te nihče ne bo zapustil, če spregovoriš o tem, da si bil žrtev, izkoriščen, prevaran ali zapuščen. Ljudje pogosto mislijo, da bo vsakdo, ki bo pogledal v njihovo notranjost, tam zagledal nekaj tako gnusnega, da bo pobegnil. Ko pa izkusijo, da terapevt in drugi ostanejo, dobijo povsem novo izkušnjo.

Zelo pomembno je tudi urediti spanje. Po mojem mnenju je higiena spanja sploh najpomembnejša, čeprav je za marsikoga to težko, saj ga zvečer pogosto preplavijo misli, ki jih ne more ustaviti. Pomembna je tudi prehrana: več zelenjave, veliko vode in čim manj sladkarij. Pa gibanje. Zdrav človek se mora gibati vsaj pet ur na teden, pri čemer zadostuje že hitra hoja. Uravnotežiti se moraš na čisto vseh ravneh.

Kako pa stvari, ki ste jih ravno našteli, pomagajo pri celjenju duše oziroma travme?

Pri somatskih vajah in meditaciji gre v bistvu za to, da se človek nauči uravnavati tesnobo, sram in depresijo. Zdrava hrana daje več energije, gibanje in svež zrak pa nasploh krepita telo. Pomembna pa je tudi socialna mreža: prijateljstva in zdravo okolje zmanjšujejo sram. Veliko ljudi na tej poti izgubi večino prijateljev, saj je to bila družba, ki so počela škodljive stvari. Zato si morajo zgraditi novo podporno mrežo. Vsaka od teh stvari nekaj pripomore. Psihoterapija ni univerzalna rešitev za kronično travmo; seveda gre najgloblje, v jedro težave, vendar človek mora ozdraveti tudi na drugih področjih.

Pomembna pa je prava mera. Nekomu, ki je izgorel, maratoni ne bodo pomagali, temveč škodili. Zanj je primernejši kratek sprehod okoli hiše.

Se pravi, nič skrajnega?

Tako je. Samo toliko, kolikor ti telo dopušča. Telesa ne smeš siliti. Pri depresiji na primer velja, da iz nje prideš tako, da se premikaš. Pomaga gibanje, lahkoten tek, hoja, kakršna koli aktivnost, čeprav je to težko, ker te depresija drži pri tleh, »na stolu«. Iz tega stola se moraš iztrgati. Tesnoba pa te nasprotno žene v pretirano dejavnost, na primer da greš »letat« po hribih. V resnici moraš to energijo ustaviti, jo začutiti in zdržati, ne da bi se premaknil.

Torej ljudje, ki jih muči tesnoba, niso povsem brez motivacije?

V resnici se pri kronični travmi lahko pojavi oboje. V enem obdobju bodo imeli depresivno fazo, tesnobno fazo, hiperaktivno fazo itd. Tam je zelo mešano, ni stabilno. Nekdo s tesnobo se lahko že zbudi s strahom, adrenalin ima visok brž ko odpre oči.

Česa pa se človek s tesnobo pravzaprav boji?

Tisto, česar se človek podzavestno boji, projicira v prihodnost.

Največja težava tesnobe je, da ne veš, česa se bojiš. V resnici se bojiš ponovitve nečesa, kar se je že zgodilo, ampak se tega ne zavedaš. To je paradoks tesnobe. Bojiš se, da se bo zgodila največja groza, na primer da te bo nekdo zapustil, kot te je zapustila mama v otroštvu. V odraslosti se to lahko kaže kot podzavesten strah, da te bo zapustila žena. Vsak grd pogled, vsaka kritika sproži ta strah ali celo paniko, tesnoba pa je navzoča ves čas. Tisto, česar se človek podzavestno boji, projicira v prihodnost. Zato pravimo, da se pri tesnobi za prihodnost bojimo »stvari, ki so se že zgodile«. Prav zato pa je zelo pomembno strah povezati s preteklostjo, da prepoznaš, česa se v resnici bojiš.

V enem od svojih člankov ste zapisali, da telo ne loči med zlomljeno nogo in zlomljenim srcem. Kako je to mogoče?

Če se človek pod čustveno obremenitvijo ne nauči o svojih čustvih govoriti in jih predelati, ta energija ne izgine.

Razliko med bolečino, ko me nekdo s pestjo udari v prsni koš, in bolečino, ker me je zapustila ženska, seveda poznamo. Na razumski ravni nam je jasna. Vendar slikanje s funkcijsko magnetno resonanco kaže, da možgani obe vrsti bolečine obdelujejo deloma na istih mestih in na podoben način.

Velja pa tudi obratno: nepredelano čustvo se pogosto izrazi kot telesni simptom. Na primer kot bolečina v srcu, ko te nekdo zapusti ali ko ti nekdo umre. Če take izgube ne predelaš, lahko sčasoma razviješ tudi kronične težave s srcem. Telesna bolečina in čustva so torej tesno povezani. Podobno je pri ljudeh, ki jih spremlja strah in imajo pogosto težave z želodcem, ali pri tenzijskih glavobolih.

Poznate koga, ki se je na takšen način rešil bolečin?

Poznam primer človeka, ki ga je želodec bolel skoraj dvajset let. Jemal je tablete, potem pa smo začeli govoriti o vzrokih. Ko je začel predelovati travmatične spomine, je povsem prenehal z zdravili. Vzrok torej ni vedno zgolj telesni. Seveda pa nikakor ne morem reči, da je pri vseh ljudeh tako.

Podobno velja za kronične bolečine in avtoimunske bolezni, ki jih danes vse bolj raziskujejo tudi s tega vidika. Če se človek pod čustveno obremenitvijo ne nauči o svojih čustvih govoriti in jih predelati, ta energija ne izgine. Podobno je v fiziki, kjer se energija nikoli ne izgubi, temveč se le pretvori v drugo obliko. Če čustvene energije ne izraziš v odnosu in z besedami, se lahko pretvori v telesno bolezen. Ostane ujeta v telesu.

Kaj lahko bralec, ki je vse to prebral, stori že danes, da bi v svojem vsakdanjem življenju naredil spremembo?

Kot pravi začetek Janezovega evangelija: »V začetku je bila Beseda.« Zanimivo se mi zdi izpostaviti, da je krščanski Bog »odnosni« Bog. Odnos stvari rešuje: travma nastane v odnosu in v odnosu se tudi celi.

Zanimivo je tudi, kako slabo se ljudje znamo povezovati. Morda pa to velja le za manjši del populacije, ki ga bremenijo travme. Sam sem zaradi svojega dela morda preveč v stiku z ljudmi v resnih težavah in izgubljam širšo sliko. Verjetno pa niti ne. Če nič drugega, vsi vemo, da osamljenost med ljudmi strmo narašča in to je alarmantno.

Kje torej začeti?

Kje se torej naučiti odnosov? Morda tako, da opazujemo ljudi okrog sebe, ki se še znajo pogovarjati o pravih stvareh. Težava je namreč v tem, da smo izgubili stik s sabo. Ta stik pa sprva vzpostavimo prek drugega: nekdo zunaj nas opazi, ubesedi, kaj doživljamo, in nas pomiri. Tako je že pri otroku. Če mu nihče ne reče: »Aha, to je strah,« in ga ne pomiri, strah ostane »prestrašen«, energija pa kroži naprej. Razbremenitve ni, ali pa je razbremenitev kar kolaps.

Enako velja za odraslega. Ko ga nekdo resnično vidi in sliši, ko si upa reči »Žalosten sem« ali »Strah me je« in mu drugi odgovori: »V redu je, tu sem zate,« lahko končno doživi izkušnjo, ki mu je v otroštvu manjkala. Šele takrat se začne zares rojevati kot oseba, ker mu nekdo omogoči, da se ob njem uzre.

Ne moreš doživljati veselja, radosti in polnosti življenja, če nisi pripravljen sprejeti tudi žalosti, strahu in sramu.

V tej smeri bi bil tudi moj nasvet. Sam sem hvaležen za darilo terapije. Čeprav nisem doživljal tako hudih stvari, kot smo jih danes in v prejšnjem delu intervjuja obravnavali, mi je veliko pomenilo, da me je nekdo od zunaj prepoznal in mi pomagal ubesediti, kaj se dogaja v meni. Tako sem lahko začel postajati bolj pristen. Ko namreč izgubiš stik s sabo, ne moreš prepoznati svojih resničnih želja, ker ne veš, kako ta »aparat« deluje. Si kot avto brez kontrolnih lučk: olja zmanjkuje, ti pa tega ne opaziš. In če tega ne zaznaš, boš avto uničil.

Enako je s strahom, potrebami in željami. Ko jih znaš prepoznati, jih lahko tudi sporočiš in veš, da si vreden, da se ti v življenju zgodi kaj lepega. Ne moreš doživljati veselja, radosti in polnosti življenja, če nisi pripravljen sprejeti tudi žalosti, strahu in sramu. Ali boš doživljal vse ali pa boš prikrajšan za barve življenja.