Ko med nosečnostjo umrejo sanje

Foto: Canva

Ob 15. oktobru, dnevu spomina na otroke, ki so umrli med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu, se sprašujem, ali znamo prepoznati tudi tiste izgube, ki jih doživljamo starši, ki se od svojega otroka nismo poslovili, morali pa smo se posloviti od prihodnosti, ki smo si jo zanj predstavljali?

Z ženo Lucijo sva ena izmed takšnih staršev. Čeprav imava tudi izkušnjo izgube otroka med nosečnostjo, želiva na današnji dan osvetliti še en pogled – na starše, ki se morajo med nosečnostjo posloviti od sanj, pričakovanj, hrepenenj o svojem otroku, saj izvedo, da se bo otrok rodil težko ali pa celo neozdravljivo bolan.

Ko diagnoza ne spremeni le prihodnosti otroka, ampak prihodnost cele družine

Ko sva med nosečnostjo izvedela za Klemnovo diagnozo, nisva dobila samo informacije o njegovi bolezni. V tistem trenutku se je zamajalo nekaj veliko večjega. Vse tisto, kar sva do takrat razumela kot samoumevno.

Ko pričakuješ otroka si prestavljaš otroštvo, polno igre, smeha, prvih korakov in drobnih zmag. Predstavljaš si družinske izlete, šolske dogodivščine, odraščanje. Pravzaprav si niti ne predstavljaš ničesar posebnega. Preprosto verjameš, da bo vse tako, kot mora biti.

Potem pa pride diagnoza. In nenadoma umrejo vse sanje. 

Pred dnevi sva se z Lucijo pogovarjala prav o tem. Vprašal sem jo, ali je takrat, ko sva izvedela za Klemnovo bolezen, imela občutek, da je izgubila tudi del svojih sanj.

Odgovorila je brez pomisleka: “Seveda. To je bil velik šok. Najprej sem se spraševala, kako bom zmogla jaz kot mama? Kako bomo šli naprej kot družina? Kaj bo to pomenilo zame in kaj za vse nas?”

Ob njenih besedah sem se znova zavedel nečesa, o čemer kot očetje morda premalo razmišljamo.

Diagnoza otroka ne zadene samo otroka. Ne zadene samo starševskega para. Poseže v celotno družino. V odnose, načrte, pričakovanja, v vsakdanjik. Včasih celo v občutek, kdo sploh si.

Lucija je takrat razmišljala tudi o najinih starejših otrocih. O tem, koliko bo lahko še vedno njuna mama na način, kot je bila dotlej. Koliko pozornosti bo lahko namenila vsakemu posebej. Kako se bo naša družina prilagodila življenju, ki ga nismo načrtovali.

In nad vsemi temi vprašanji je viselo največje: kaj vse to pomeni za Klemna?

Najprej sem se spraševala, kako bom zmogla jaz kot mama? Kako bomo šli naprej kot družina? Kaj bo to pomenilo zame in kaj za vse nas?

Ali imaš pravico žalovati za otrokom, ki živi?

To vprašanje se mi zdi eno najtežjih. Ko staršem umre otrok, vsaj približno razumemo, da žalujejo. Čeprav njihove bolečine ne moremo zares doumeti, vemo, da so nekaj izgubili.

Toda kaj se zgodi, ko otrok živi, mama pa že med nosečnostjo izve, da morda nikoli ne bo shodil, spregovoril, se samostojno igral ali doživel stvari, ki jih drugim otrokom pripisujemo kot nekaj povsem običajnega? Ali sme žalovati?

Ali sme biti žalostna, ker njen otrok ne bo imel življenja, kakršnega mu je želela? Ali sme priznati, da je poleg strahu občutila tudi razočaranje, jezo in nemoč?

Lucija je to opisala z besedami, ki so me posebej nagovorile.

“Jaz bi rekla, da je to predvsem najprej eno žalovanje za tem, da moj otrok ne bo takšen, kot bi si želela sama, kot sem pričakovala. Vedno imamo starši neko vizijo, da bo naš otrok zdrav, vesel, nasmejan. Da ga bomo spremljali skozi otroštvo, mladostništvo in odraslost ter se veselili njegovih uspehov.”

In potem je dodala nekaj bistvenega: “Moje sanje so postale v trenutku zelo drugačne od tistih, ki so bile sprva prisotne.”

Kako preprosta in hkrati težka misel. Otrok je še vedno tukaj. Še vedno je tvoj. Nič manj ga nimaš rad. Morda ga ljubiš celo z neko novo, nepredstavljivo silovitostjo. A kljub temu žaluješ.

Ne za otrokom, ki ga imaš, ampak za življenjem, ki si ga zanj želel.

Od mame pričakujemo, da bo zmogla. Kaj pa, če ne zmore?

V pogovoru me je posebej pretreslo, kako hitro se je Lucija po diagnozi začela spraševati o svoji vlogi mame. Ne le o tem, kaj se bo zgodilo s Klemnom, temveč tudi, kako bo ona zmogla vse, kar prihaja.

“Še vedno se največ pričakuje od nas, mam. Mogoče si to nalagamo same, mogoče to pred nas postavlja družba. Da bomo mame tiste, ki bomo za vse poskrbele, ki bomo reševale situacije.”

Kolikokrat tudi mi samoumevno pričakujemo, da bo mama zmogla?

Vsaka mama ima pravico žalovati po svoje

Ko sem Lucijo vprašal, ali družba sploh razume takšno obliko žalovanja, je odgovorila, da po njenem mnenju ne dovolj. Ne zato, ker ljudje ne bi želeli razumeti, ampak ker pogosto niti ne vedo, kaj se v takšnih družinah dogaja.

Navzven je otrok živ. Družina živi naprej. Starši hodijo v službo, otroci v šolo, življenje teče. Toda za zaprtimi vrati se lahko odvija proces, ki ga drugi sploh ne opazijo.

Proces sprejemanja. Jeze. Razočaranja. Strahu. Žalovanja. Posebej pomembna se mi zdi še ena Lucijina misel.

“Ena mama potrebuje več časa, da se vrne v družbo, v službo, v običajno rutino. Druga pa potrebuje ravno to, da gre med ljudi, da podeli svojo bolečino, da se znova vključi v dejavnosti, ki jo napolnijo.”

In nato je dodala: “Pomembno je, da vsako mamo, ki se znajde v takšni situaciji, družba spoštuje. Da je ne primerja in od nje ne zahteva niti preveč niti premalo.”

Nekatere sanje umrejo. Ljubezen pa ne.

Ko danes pogledam našo družino, vem, da naše življenje ni takšno, kot sva si ga z Lucijo predstavljala pred Klemnovim rojstvom.

Veliko je stvari, ki jih ne moremo početi tako kot druge družine. Veliko je prilagajanja, negotovosti in skrbi, ki jih nekoč nisva poznala.

Ne bom zapisal, da sva se s tem preprosto sprijaznila in zdaj živiva srečno življenje brez težav. Takšne zgodbe se ne končajo z enim velikim spoznanjem, po katerem je vse lažje.

Skozi leta sem spoznal tudi nekaj drugega. Da je mogoče žalovati za neuresničenimi sanjami in hkrati odkrivati lepoto trenutkov, ki jih nikoli nisi načrtoval.

In predvsem, da vrednost otroškega življenja nikoli ni odvisna od tega, koliko naših pričakovanj bo otrok izpolnil.

Ker včasih se starši ne poslavljamo od otroka. Poslavljamo se od prihodnosti, ki smo si jo zanj predstavljali.

Ob 15. oktobru se spomnimo tudi nevidnih slovesov

Petnajsti oktober je dan spomina na otroke, ki so umrli med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu. In prav je, da imajo ti otroci svoj dan. Da imajo njihovi starši prostor za spomin, žalovanje in ljubezen, ki se s smrtjo ni končala.

Njihove izgube ne želim primerjati z našo. Izguba otroka in življenje z neozdravljivo bolnim otrokom nista enaki izkušnji. Vsaka nosi svojo težo, svoje strahove in svoje rane.

Toda morda nas lahko ta dan spomni še na nekaj. Na mame, ki med nosečnostjo izvedo, da življenje njihovega otroka ne bo takšno, kot so si ga zamišljale. Na očete, ki ne vedo, kako bodo zaščitili svojo družino.

Na brate in sestre, katerih otroštvo se mora nenadoma prilagoditi nečemu, česar še odrasli komaj razumejo.

Ker včasih se starši ne poslavljamo od otroka. Poslavljamo se od prihodnosti, ki smo si jo zanj predstavljali.