Pretep dveh mamic, posledice pa nosijo otroci

Slika je simbolična, Canva

Ko sem slišal za pretep dveh mamic ob otroški nogometni tekmi, sem najprej pomislil: kako je to mogoče? Dve odrasli ženski, mamici, se zravsata na tekmi svojih otrok. Sramota za celotno družino. Drži? Zagotovo. Čeprav otroci pri tem niso nič krivi.

Naj poudarim, da razlogov za incident ne poznam. Zgodbo sem spremljal le v medijih. Vseeno si dovolim zapisati, da dogodek odpira pomembna vprašanja, o katerih bi morali starši otrok, ki trenirajo kakšen šport, vsaj občasno razmisliti.

Šport otroke pripravi na življenje

Sem oče sina, ki trenira košarko. In tudi jaz bi včasih najraje skočil na igrišče. Ker sem prepričan, da se mu godi krivica. Ker sodnik nečesa ni videl, ker je bil nasprotnik pregrob ali ker se mi zdi, da trener ne opazi njegovega truda. S tribune seveda vse vidim. In vse vem. Vsaj tako se mi zdi.

V takšnih trenutkih se moram ugrizniti v jezik. To ni moj boj. To ni moje tekmovanje. To je življenje, ki tudi mojemu otroku ne prizanaša s porazi in krivicami. In hvala Bogu, da se lahko z njimi sreča že na igrišču. Da spozna, kako bolijo krivica, nepoštena poteza ali nespoštljivo obnašanje drugih.

Kot starša me to lahko zelo moti. A ob vsaki takšni situaciji ne smem kar posredovati. Vprašati se moram: bi sinu s tem pomagal ali bi mu sporočil, da se sam ne zna postaviti zase? Da potrebuje očeta, ki bo popravil vsako krivico?

Želim si, da bi se znal boriti. Za žogo, za svoje mesto v ekipi, za tisto, kar mu veliko pomeni. Da bi znal prenesti tudi poraz, napačno odločitev in dan, ko mu nič ne gre. Če bom ob vsaki težavi priskočil na pomoč, mu bom vzel priložnost, da ugotovi, koliko zmore sam.

To ni vedno lahko. Njegovo razočaranje zaboli tudi mene. A moja bolečina mi še ne daje pravice, da prevzamem njegovo tekmo.

Kdo je s pretepom največ izgubil?

Ob zgodbi o pretepu mamic me najbolj skrbi, kaj po takšnem dogodku ostane otrokom. Odrasli se skregajo, izrečejo svoje in odidejo. Otroci pa se morajo vrniti med soigralce, pred trenerja, na naslednji trening.

Želim si, da bi se znal boriti. Za žogo, za svoje mesto v ekipi, za tisto, kar mu veliko pomeni. Da bi znal prenesti tudi poraz, napačno odločitev in dan, ko mu nič ne gre.

Če je otrok zaradi ravnanja starša res ostal brez možnosti treniranja in mesta v ekipi, je najkrajšo potegnil prav on. Izgubil je šport, družbo in občutek pripadnosti. Zaradi nekoga, ki bi ga moral varovati.

Kdo ga je torej izločil? S svojim ravnanjem tudi njegov starš. Tisti, ki bi ga moral ščititi.

Starš lahko v nekaj minutah poruši tisto, kar je otrok gradil mesece. Posledice pa segajo tudi do drugih otrok, ki gledajo prepir ali ostanejo brez soigralca. Igrišče, kamor so prišli igrat, postane prostor obračunavanja odraslih.

Izgubili so tudi drugi otroci in starši. Po medijskih poročilih se je klub v tem primeru odločil prepovedati prisotnost staršev na tekmah. Otroci bodo tako ostali brez njihovega navijanja, starši pa brez možnosti, da bi jih spremljali, se z njimi veselili in skupaj preživljali razočaranja. Zaradi ravnanja dveh posameznic.

Je to prav? Pravično? Dvomim. Razumem, da želi klub odločno ukrepati, a težko sprejmem, da posledice nosijo tudi vsi tisti, ki niso storili ničesar narobe.

Pozabili smo, kaj je namen teh tekmovanj

Vprašajmo se, za koga otrok trenira in tekmuje? Za ekipo? Za trenerja? Za nas, da bomo lahko ponosno pripovedovali, koliko točk so dosegli?

Starš lahko v nekaj minutah poruši tisto, kar je otrok gradil mesece. Posledice pa segajo tudi do drugih otrok, ki gledajo prepir ali ostanejo brez soigralca. Igrišče, kamor so prišli igrat, postane prostor obračunavanja odraslih.

Otrok ima v ekipi odgovornost do drugih, vendar je to predvsem njegova izkušnja. On teče, se trudi, zgreši, zadene. On gradi prijateljstva in se uči sodelovanja. Mi smo lahko ob njem, navijamo, se veselimo in ga poslušamo, ko je razočaran.

Otrok nikoli ne sme postati orodje uresničevanja sanj staršev. Neizživetih hrepenenj odraslih. Več kot 99 % otrok, ki danes trenira kakšen šport nikoli ne bo moglo s tem preživljati svoje družine. A oni se s tem ne obremenjujejo, ne gledajo toliko v prihodnost. Za razliko od nekaterih staršev, ki svoje Messije, Dončiče itd. že prodajajo agentom.

Prav teh trenutkov si želim: veselja po dobri tekmi in pogovora po težki. Škoda je, če jih s svojim vedenjem zapravimo. Če otrok namesto o svoji igri razmišlja o tem, kaj bo spet naredil njegov oče ali mama na tribuni.

Seveda moramo ukrepati, kadar gre za nasilje, poniževanje ali ogrožanje otroka. Toda vsak izgubljen dvoboj in vsaka sodniška napaka ne zahtevata našega posredovanja. Tudi sam se moram učiti te razlike.

Moj sin bo na igrišču še doživel krivico. Tudi jaz jo bom videl. Verjetno bom še kdaj stisnil zobe in začutil željo, da bi vstal ter povedal svoje.

Takrat se želim spomniti, zakaj sem prišel: da ga spremljam. Da mu dam prostor, da se bori, in da sem mu na voljo, ko me potrebuje.