Dr. Andrej Perko: “Moški, ki moleduje za seks, je za žensko neprivlačen.”

V Dr. Andrej Perko je v prvem delu intervjuja spregovoril o težavah sodobnega človeka na splošno, v drugem delu pa je na podlagi terapevtske prakse pojasnil, kako se te težave odražajo na področju spolnosti.

Razložili ste posledice razpustitve vlog očeta in mame, moškega in ženske, za vzgojo in tudi širše za družbo. Kakšne pa so posledice te razpustitve pravih vlog na področju spolnosti?

Ženske danes prevzemajo moško vlogo v družini in družbi in so postale možače: ne gre za to, da bi bile enakovredne, želijo biti enake. Ta agresivni, moški pristop moške odbija in jih tudi kastrira. Moški se agresivnih žensk, ki postajajo možače »bojijo«: se jim umikajo in nočejo imeti opravka z njimi. Posledično se ženske počutijo prizadete. Feminizem je prinesel veliko dobrega, v omenjenem kontekstu pa tudi slabega, ker žensko oddaljuje od njenega bistva: ženskosti, ženstvenosti. Mehkoba, ki je »zaščitni znak« feminilne ženske, izginja. Izginja ženski princip.

Srečujemo se s porastom zasvojenosti s pornografijo.

Ta proces se odraža tudi v spolnosti. Srečujemo se s porastom zasvojenosti s pornografijo. Svet interneta uničuje odnos. Vedno več je impotentnih ljudi, ker pravzaprav niso več v živem stiku in odnosu. Posledično so ženske besne na moške in nastane začarani krog: diktat emancipacije jih spreminja v možače, moški se umikajo in začarani krog je sklejen. So v nekem smislu nepotešene, tudi seksualno, ker pristopajo v odnos in spolnost na moški način, ta pa moškega kastrira. Ne gre za to, da smo moški močnejši, ampak za neko seksualno igro, erotično privlačnost – in ženska, če ni ženska, ne more biti erotično privlačna, je ogrožajoča. Verjamem, da bodo ob mojem razmišljanju mnoge ženske prizadete, jezne, vendar me na takšna razmišljanja napeljujejo izkušnje iz klinične prakse.

Zrel odnos se lahko oblikuje v zdravi družbi, zdravi družini, kjer so vloge razdeljene. Ženska, ki izhaja iz urejene družine, v kateri sta dominirala korekten in pravičen oče in ljubeča mati, globoko v sebi hrepeni po odnosu z moškim, ki jo bo zaščitil, ki mu lahko zaupa in jo bo znal voditi predvsem v kriznih situacijah. Moški se navadno v krizah lažje odločamo z možgani, smo bolj prizemljeni, ženska pa odreagira s čustvi in je v kritičnih situacijah »nezanesljiva«. Tudi v spolnosti je tako: ženska se predaja, moški pa osvaja. Že spolni organi kažejo na to, da moški penetriramo in smo drugače usmerjeni. Tudi moška seksualnost je drugačna od ženske. Nismo enaki, popolnoma drugačni smo. In to je treba spraviti v ravnotežje, da je osrečujoče za žensko in za moškega.

Spolnost ni samo spolnost, spolnost je nekaj večjega. Da je res osrečujoča, mora med moškim in žensko obstajati tudi duhovna povezava, ne samo telesna. Gre za resnično predajanje, za čutenje človeka – šele takrat je spolnost osrečujoča. Če pa postane samo nagonska spolnost – lahko promiskuitetna, kar je danes kar pogosto – ljudi ne more osrečevati. Kvečjemu pride do zasvojenosti s spolnostjo, s pornografijo … Pornografija pomeni popolno degradacijo ženske. Kako se počuti žena ob možu, ki gleda pornografijo? Spregledano in zaničevano. Počuti se kot objekt.

Moški in ženske nismo enaki. Ne v vsakdanjem življenju in tako tudi v spolnosti ne.

Odnos do spolnosti je v sami naravi človeka pri ženski in pri moškem različen in to je treba razumeti. S tem mislim na »odnosno« spolnost, ko stopi v ospredje potreba partnerja. Žena se lahko polno predaja svojemu moškemu, ko mu zaupa, in mož jo mora »nositi po rokah«. Idealiziram, ampak tako približno naj bi bilo. Ne more pa biti izenačevanja. Moški in ženske nismo enaki. Ne v vsakdanjem življenju in tako tudi v spolnosti ne. Še vedno jarke kopljemo moški in v vojno bomo šli bolj ali manj moški, čeprav je res, da je v vojaških enotah vedno več žensk. Tudi največje traparije ušpičimo. [Smeh.] Smo tvorci največjih traparij. Jih pa tudi konec koncev tudi rešujemo. [Smeh.]

Današnje feminizirane ženske v postmodernem diktatu emancipacije in enakosti težko razumejo in slišijo moja »predpotopna« razmišljanja. Kar govorim, je že na meji sovražnega govora, politično popolnoma nekorektnega. Sem že malo starejši in sem v nekem smislu konservativen, v vrednotnem smislu. Prepričan sem, da je moja konservativnost kar normalna in tudi zdravorazumska. Težko verjamem, da ljudje res verjamejo vsem novim družbenim teorijam, teorijam spolov itd. Kajti vse te teorije so globoko nerazumne in protinaravne.

Če se vrneva k odnosu, kjer se srečata pravi moški in prava ženska in gojita ljubeč odnos. Bi lahko rekli, da je odsotnost spolnosti indikator, da v odnosu nekaj »ne štima«?

Da. Dostikrat pridejo k meni na posvet ljudje, ki pravijo, da se krasno razumejo in tako naprej. Ko se pozanimaš o njuni spolnosti, sledi šok: »Tega pa že dolgo nisva …« In to mladi ljudje, ne pri 70 ali 80 letih. Mnogi mladi sploh ne živijo spolnega življenja oziroma tako poredko, da je to nekaj nepredstavljivega, vsaj zame. Ob takšnih priznanjih težko govorimo o dobrem odnosu. Spolnost je pravzaprav krona vsakega odnosa in če je odnos človeško poln in osrečujoč, je tudi spolnost polna in osrečujoča. Gre za predajanje, ki poseže tudi v duhovno, ne samo na telesno dimenzijo. Takšna spolnost človeka res napolni.

Imam pa občutek, da je spolnosti, ki sem jo opisal, vse manj. Niti ne gre za frigidnost, ampak za ves neodnos, ki ga današnji ljudje živijo. Zasvojeni so z internetom, s pametnimi telefoni. Stiki med ljudmi so površni in površinski, razčlovečeni, kot je razčlovečen današnji čas.. Človek se tudi ni sposoben nečemu odreči – o tem sva govorila prej – ker živi po principu ugodja. Šteje samo njegova zadovoljitev, on je središče sveta. Današnjemu narcisu je njegova potreba tista, ki šteje. Ni čuta empatije, potreba bližnjega zanj ne obstaja. In kako naj bo potem spolnost osrečujoča? Dejansko je bolj muka kot kaj drugega, po drugi strani pa je tu gon, ki je silno eruptiven in ki lahko hitro zaide na stransko pot spolnih praks, ki so patološke.

Ko človek izpolnjuje svoje življenjske naloge tako, kot se spodobi, potem se življenje odvije v pravo smer.

Brez truda za osebnostno rast, brez zrelosti in modrosti, ki prihaja z leti, ne gre. Do osebne zrelosti vodi samo pameten način življenja, o katerem sva govorila na začetku. Ko človek izpolnjuje svoje življenjske naloge tako, kot se spodobi, potem se življenje odvije v pravo smer. Te naloge vsebujejo tudi skrb za bližnje, za ženo, moža, da se imata rada, da se trudita drug za drugega, da svoje potrebe potisneta na stran, da skupnost preživi. Če se ta proces odvija vzajemno, se življenje sestavlja samo po sebi, gre v pravo smer. Ljudje, ki živijo na ta način, sami rešujejo svoje partnerske in tudi druge življenjske krize in ne rabijo psihoterapije. Ob nespametnem življenju pogosto naletijo na nepremostljive ovire in jih sami ne zmorejo razrešiti. Takrat pa je pomoč strokovnjaka več kot dobrodošla.

Dobra spolnost je seveda v zakonu zelo pomembna. Za dober odnos pa je pomembno še vse kaj drugega. Človek mora stati na treh sidriščih, da ga življenje ne zlomi. Prvo sidrišče je družina, odnos med možem in ženo, otroki. To sidrišče je najpomembnejše za osrečujoče življenje.

Drugo sidrišče je ustvarjalnost – delo, ki človeka polni. To področje je zlasti za moške silno pomembno. Možje ne moremo biti vpeti v družino v tako polni meri kot žene, ki so poleg vsega predvsem matere. Tudi ženske se lahko zagledajo samo v moške, ki so ustvarjalni, ki so na nekem področju uspešni: v svojem poklicu, delu, zunanjem svetu itd.

Tretje sidrišče pa je seveda družba, v katero smo vpeti. Naša današnja družba je problematična: govorimo o epidemiji osamljenosti, ki je posledica tudi vseh modernih tehnologij, z internetom in s pametnimi telefoni v prvi vrsti. Ljudje imajo ogromno Facebook prijateljev, v resnici pa niti enega. Ta osamljenost je problematična in pripelje do izgube smisla življenja. O tem je govoril že Viktor Emil Frankl, ko razglablja o bivanjski praznoti. Če človek ne ve, za kaj živeti, ne najde osebnega življenjskega smisla, potem ni sposoben vzpostaviti pristnih partnerskih odnosov in postane odnosni invalid.

Še zadnje vprašanje. Usklajevanje te različnosti med moškim in žensko je zahtevno.

Ja, to je muka, ki je nujna in tudi osrečujoča. [Smeh.]

Konkretno v najinem odnosu se jaz najbolj ljubljenega počutim prav preko spolnosti, žena pa preko pogovora. V to različnost je torej že takoj vgrajen nekakšen konflikt interesov …

Treba je prisluhniti drug drugemu. Tudi žena mora razumeti, da je moška seksualnost eruptivna in da je moški napol nor, če ni spolno potešen. Žena mora to razumeti in, tudi če jih včasih ni do tega, ustreči možu, ne pa da ga vedno zavrača, zlasti če je libido različen. Kako to spraviti v ravnotežje, to pa je umetnost. Prepričan sem, da je ženska, ki se čuti ljubljeno, veliko bolj pripravljena za spolnost in možu ustreže tudi takrat, ko je utrujena in nerazpoložena. Moškemu, če je normalno potenten, je vedno do spolnosti [Smeh.], ženski pa ne. V nekem smislu smo, kar se seksualnosti tiče, drugače strukturirani. In tukaj imamo problem. Zopet smo pri odnosu.

Kot ste že omenili, pasiven moški, ki moleduje ženo za seks …

Nikamor ne pride.

Je prej odbijajoč kot privlačen.

Seveda, pa tudi zoprn. Neprestano moleduje za ta seks in to je za ženo mučno. Spolnost naj bo igriva, spontana. No, smo pa ljudje različni, tudi to je res. Za ta libido oziroma za željo po spolnosti, za to erotiko je treba v končni fazi tudi skrbeti. Tudi za to se je treba truditi, v narekovaju, to ni kar tako – vedno sem utrujena, sem utrujen, ne morem, se mi ne ljubi … Življenjska in tudi spolna energija je odvisna od tega, kako človek živi, ali živi v skladu s tremi sidrišči, kot sem že omenjal v najinem pogovoru.

Pa sva spet tam, kjer sva začela.

Tako. Eno je z drugim povezano: seksualna energija je povezana z življenjsko energijo. Če človek tudi v drugih segmentih življenja živi tako, kot se spodobi, in mu uspeva, s tem raste tudi samopodoba in samega sebe začuti kot kompetentnega. Tudi družba mu sporoča: »V redu si.« Žena mu sporoča: »V redu si.« In on ženi: »Rad te imam, krasna si.« Potem je spolnost osrečujoča in izpolnjujoča.