Tudi Marcos Tavares na Pohodu za življenje, ki je preplavil Maribor (fotoreportaža)

Foto: Mojca Belcl Magdič

Ulice Maribora je že četrto leto zapored preplavilo veselje do življenja. Na današnjem Pohodu za življenje, ki je potekal pod geslom »Srce bije že 22. dan po spočetju«, se je zbralo več sto udeležencev, ki so svojo podporo nerojenim otrokom izkazali s krožnim pohodom po mariborskih ulicah.

Organizatorji so pripravili pester program za vse generacije, s pričevanji, nagovori in petjem. Poseben gost je bil legenda nogometa Marcos Tavares, ki je pred dogodkom spoznaval družine in otroke osrečeval s podpisi, nato pa Pohod za življenje slovesno odprl z molitvijo. “Želim se zahvaliti za priložnost, da lahko sodelujem na Pohodu za življenje”, so bile njegove prve besede, nato pa nas je povedel v odlomke iz Svetega Pisma in v osebno molitev za blagoslov celotne Slovenije.

Nekaj besed so namenili tudi Urša Cankar Soares, mama petih otrok in koordinatorka slovenskih Pohodov za življenje, ki je poudarila, da so pohodi smiselni že zaradi tega, če se spremeni eno srce ali reši eno življenje. Ganljivo je bilo prisluhniti tudi Bernardi in Stanislavu Žohar, ki sta delila svojo izkušnjo izpred petnajstih let, ko sta izvedela, da bosta dobila deklico z Downovim sindromom. Mama je odkrito spregovorila o svojih takratnih bojaznih, danes pa lahko le s solzami v očeh pove, kako čudovito hčer imata. Nekaj besed je dodala tudi njuna hči in povedala, kaj jo v življenju najbolj razveseljuje.

Vesna Melanšek, mama Tomaža, ki ima avtizem

Če bi mi takrat zdravniki našteli vse diagnoze, skrbi in neprespane noči, bi jim morda celo verjela, da takšnega življenja ni vredno živeti.

Svoje pričevanje je povedala tudi Vesna Melanšek, ki jo večina pozna kot mamo Tomaža, danes enaintridesetletnega sina z avtizmom, ki ni verna, a jo z zbranimi povezuje prepričanje, da ima vsako življenje vrednost – ne glede na to, koliko človek zasluži, ustvari ali kako popoln je.

Spomnila se je, da pri svojih dvaindvajsetih letih, ko je pričakovala otroka, o invalidnostih ni vedela skoraj ničesar. “Če bi mi takrat zdravniki povedali, kaj me čaka, če bi mi povedali za vse diagnoze, skrbi,
neprespane noči, bi jim morda celo verjela, jih ubogala, da je bolje, da takšnega življenja sploh ni vredno živeti. Ne meni, še manj mojemu otroku. Danes vem, da bi bila to največja napaka mojega življenja,” je dejala.

Saj tako ne bi spoznala Tomaževega nalezljivega smeha, njegovega smisla za pravičnost in dobrote, ne bi videla drobnih podrobnosti, ki jih opazi le on, in ne bi imela ob sebi nekoga, ki jo brezpogojno ljubi in ji vsak dan pove, da je ‘najboljša mamica na svetu’. Naštela je neštete trenutke ponosa – ko Tomaž počne stvari, za katere so ji strokovnjaki govorili, da jih ne bo zmogel: ko preplava 50 metrov v 46 sekundah ali jo kot živi GPS pripelje na cilj po poti, kjer še nikoli nista bila. Predvsem pa jo je naučil, da vrednost življenja ni odvisna od sposobnosti, uspeha ali popolnosti.

Slike povedo več kot 1000 besed

Vzdušje je bilo kljub vročemu vremenu čudovito, saj so se pohoda večinoma udeležile mlade družine z otroki. Po Mariboru se je videla reka pisanih balonov in transparentov, predvsem pa se je čutila povezanost med vsemi zbranimi in skupna želja, da širimo veselje do življenja – od spočetja do naravne smrti.

Med stojnicami je svoje poslanstvo predstavil tudi Zavod Živim, ki ženskam in njihovim družinam stoji ob strani v stiskah med nosečnostjo ali po splavu, Zavod Neplodnost in najina rodovitnost Maribor in drugi. Za glasbeni utrip dogodka pa sta s pesmimi poskrbeli Marija Sedej in Vita.

Organizatorji so že povabili na naslednji, vseslovenski Pohod za življenje, ki bo v soboto, 3. oktobra, v Ljubljani.