Duhovnik, ki je spremenil moje življenje …

Kdor me pozna, ve, da sem precej nostalgičen človek. Rad se oziram nazaj, se učim iz preteklosti (hja, predvsem iz lastnih napak) in s hvaležnostjo gledam na prehojeno pot. Ob raznih obletnicah to pride še bolj do izraza.

Pred desetimi leti sem bil brezposeln. Že več kot eno leto sem bil prijavljen na Zavodu za zaposlovanje in iskal junaka, ki bi diplomiranemu teologu ponudil priložnost. Neuspešno. Čeprav so me že v času študija opozarjali in sem poslušal tiste zlajnane vice o teologih v McDonaldsu, sem v sebi še vedno gojil misel, da se bo nekaj že našlo. Da mi itak mora država priskrbeti službo. Ali pa vsaj Cerkev, če sem že teolog.

Pa vendar tisto leto ni bil čas za lenarjenje: poročil sem se, zadnje leto vodil klan in deloval med skavti tudi na državni ravni. Profesionalno pa sem se razvijal predvsem ob malih projektih, ki mi jih je ponudil (ali pa podprl) Matej na Socialni akademiji.

Učitelj, ki ga nisem poznal

Med drugim sem tisto leto posnel tudi svoj prvi dokumentarec. O mentorju, ki ga nisem osebno poznal, pa je tako močno preoblikoval moje življenje. O p. Ivanu Žužku.

Zanj sem prvič slišal v Izoli sredi avgusta 2014, kjer smo s skavti spali zadnjo noč našega potovalnega tabora. Takoj me je zadela podoba tega jezuita: profesorja, pravnika, poliglota in skavta. A nisem slutil, da bo ta pater, ki je že deset let poprej dal svoj pravi Odhod, imel tak vpliv na moje življenje.

Česa me uči in kako vpliva na moje življenje?

1. “Eccomi” – “Glej, tukaj sem”: Za te besede je govoril, da spremenijo svet. Izrečeš pa jih lahko le po pozornem poslušanju. Knjižico s tem naslovom je sam postavil za svoje najpomembnejše delo, pomembnejše celo od Zakonika vzhodnih Cerkva, kateremu je posvetil skoraj 20 let svojega poglobljenega dela. Kajti: kaj je lahko pomembnejše od tega, da kot duhovnik uči otroke moliti? Kaj je bolj ključno za našo vero kot poslušnost Bogu in pripravljenost, da po Marijinem zgledu izrečem svoj »Eccomi!«
2. Služenje: Kot skavt sem o služenju slišal marsikaj. S p. Ivanom pa je služenje zame dobilo čisto novo dimenzijo. Ni bilo le neka aktivnost, ampak način življenja. Ni iskal prvih mest. Delal je. Garal v ozadju. Predvsem za tiste male in izključene – pri skavtih, v Cerkvi in povsod, kamor ga je Bog poklical. Ker je sam imel izkušnjo, kaj pomeni biti zapostavljen, preganjan in prezrt, je toliko bolj odločno stopil v bran tistim, ki so bili tako ali drugače zapostavljeni.
3. Bil je profi: Ko sem poslušal zgodbe ljudi, ki so ga poznali, nečesa nisem razumel: eni so govorili, kako je bil vedno s skavti. Drugi so pripovedovali, kako je bil vedno v Vatikanu v pomoč papežu. Tretji so pripovedovali, kako si je vedno vzel čas za sorodnike in jih več dni spremljal, ko so prišli na obisk. Kako je lahko vedno delal vse to? Odgovor mi je dal njegov učenec, sedanji nadškof v Košicah na Slovaškem, p. Cyril Vasiľ. Povedal je, da Ivan ni delal veliko različnih stvari. Česar pa se je lotil, je naredil do konca. Stvari ni delal na pol. Kar je naredil, za tem je stal.

Poleg tega mi je omogočil spoznati kup čudovitih ljudi iz različnih sfer njegovega življenja: od sobratov jezuitov, pa tistih iz akademskih krogov, njegovih sorodnikov, ter seveda skavtov, ki se ga tudi po 20 letih spominjajo s solzami v očeh …

Nobenega mentorskega srečanja nisva imela. Je pa že več kot deset let zgled, navdih in priprošnjik, ki se mu vsakodnevno priporočam. Kdo ve, kako bi tekla moja pot, če ne bi tistega avgustovskega večera slišal o njem.