Moškost, ki ne beži: zakaj se moramo soočiti s svojo bolečino

Foto: Canva

Če danes pomislimo na besedo »moškost«, je najpogostejši pridevnik, ki se ji običajno prilepi, toksična. In iskreno, včasih se zdi, da imamo za to dovolj razlogov. Pa vendar si upam trditi nekaj drugega: moškost ni toksična sama po sebi. Toksična je tista oblika moškosti, ki noče ali ne zmore vstopiti v globino lastne bolečine.

Ne gre za to, da bi bili moški po naravi nasilni ali nevarni. Gre za to, da se umikamo. Umikamo se pred resnico o sebi, o svojih ranah; zelo pogosto se umikamo tudi pred resnico o naši (primarni) družini. Sliko preteklosti pogosto varujemo celo pred lastno ženo, ki stvari vidi jasneje kot mi. Še deset let nazaj je bilo v to resnico tudi meni sila težko vstopiti. Nisem si upal dovoliti vstopa v globino bolečine. Kot mnogo drugih moških je bilo tudi mene preveč strah, kaj bom tam našel.

Strah, da nismo dovolj

V globini večine moških bolečin in za vsemi našimi fasadami se skriva zelo preprost strah: da ne bom dovolj dober. Da me bodo “spregledali”. Da ne bom zmogel poskrbeti za svojo družino. Ker to globoko v sebi čutimo kot svoje primarno poslanstvo.

Ker se bojimo soočenja s tem, da morda “nismo dovolj”, si začnemo graditi fasade uspeha in statusa ali pa pobegnemo v različne oblike omame. Kot Slovenci smo na tem področju mojstri, le oblike se menjajo. Na podeželju je morda še vedno bolj prisoten alkohol, drugod pa predvsem beg v delo, v nenehno zasedenost, v šport ali v svet zaslonov – “gaming”, pornografija, “you name it”.

Vse to pa so v resnici le “blažilci”. Z njimi želimo tisti neprijetni glas v sebi, ki pravi, da nekaj ni v redu, utišati, ga “zatučkat'”, namesto da bi poslušali, kaj nam bolečina sporoča.

Moškost ni toksična sama po sebi. Toksična je tista oblika moškosti, ki noče ali ne zmore vstopiti v globino lastne bolečine.

Beg v “pobožnost” in izgubljeni sin

Obstaja še en, nekoliko bolj prefinjen pobeg, ki je nam, “pridnim” krščanskim moškim, še posebej domač. To je beg v pobožnost. V hiperspiritualizacijo. V “pravilnost”.

Osebno se mi zdi to eden večjih absurdov. Namesto da bi Boga povabili v svoje najgloblje rane, v svojo realnost, v svoj “drek”, se pred Njim skrijemo za masko popolnosti. Kot da ne bi verjeli, da nas On zmore prenesti takšne, kakršni smo.

V zadnjem času me zato na povsem nov način nagovarja prilika o izgubljenem sinu, saj zelo precizno razkriva, česa se v resnici bojimo: da nas Oče ne bo sprejel, če ne bomo “popravljeni”. A v priliki Oče teče naproti sinu, ko je ta še daleč, še umazan od “svinjske” hrane. Ne čaka, da se sin uredi, ampak ga objame v njegovi ranjenosti in ga takoj zatem potrdi v njegovi temeljni identiteti ljubljenega Sina – ki že ima vse in si ne rabi ničesar prislužiti. To je zdravilo za našo namišljeno popolnost: vera, da smemo priti pred Očeta točno takšni, kakršni smo.

Ko agresija postane nemoč

Česar ne zmoremo nositi in si ne upamo predelati navznoter, se prej ali slej pokaže navzven. V naših zakonih se to pogosto kaže kot hladna, neizgovorjena razdalja, kot že omenjena pasivnost in umik ali pa kot agresija.

A današnja moška agresija pogosto ni več tista “strah vzbujajoča” sila. Je šibka. Je patetična. Kaže se v občasnih izbruhih, kričanju ali besu, ki pa so v resnici le bleda slika nemoči. Takšna agresija ne vzbuja spoštovanja, ampak prezir in žena ga lahko le še pomiluje. 

Namesto da bi Boga povabili v svoje najgloblje rane, v svojo realnost, v svoj “drek”, se pred Njim skrijemo za masko popolnosti. Kot da ne bi verjeli, da nas On zmore prenesti takšne, kakršni smo.

Moja pot: lupljenje čebule

Tudi sam sem dolgo bežal. Del moje bolečine je bil globok občutek osamljenosti skozi otroštvo, občutek, da sem “čuden”; občutek, da si moram vse prislužiti. Veliko je bilo krivde – nekaj moje, nekaj naložene od drugih.

Odločitev, da vstopim v te globine, je zahtevala pogum. In ni šlo čez noč. To je proces, ki pri meni traja že sedem let. Je kot lupljenje čebule, ki jo skozi tedensko moško skupino skupaj lupimo plast za plastjo, in ja, pogosto peče, skeli in boli.

Sadovi: moč, ki je varna

Vendar se splača. Ko si moški dovolimo vstopiti v bolečino, se nekaj spremeni. Ne postanemo popolni, postanemo pa prisotni.

Sadovi tega dela na sebi niso nujno spektakularni dosežki. So drobni mikrotrenutki: večja umirjenost v sebi, več spontanih stikov z otroki, bolj pristen in globok odnos z ženo.

Iz tega procesa se rojeva drugačna moč. To ni toksična moč, ki rani. To je moč, ki je šla skozi bolečino. Je mirna. In varna. To je tista moškost, ki jo danes nujno potrebuje svet, ki si jo želi žena in ki jo potrebujejo najini otroci.