Ne podcenjuj hrepenenja svojega srca

Foto: Canva

Kod je kriv, da je glavno zadovoljstvo v Petrinem življenju gledanje Netflix serij s čipsom in Nutello? Kdo je kriv, da Eva pol svoje plače zapravi za nakupovanje na Temu-ju? Kdo je kriv, da Sandra sanjari o fantazijskem ljubimcu, ki jo obožuje, kljub temu da je že dvajset let poročena? Kdo je kriv, da so življenjski projekt Majde postali uspehi njenih otrok in glavno razvedrilo opravljanje sodelavk? Kdo je kriv, da Tina pri 48 izgleda kot 30 letnica in zato ure preživi v fitnesu? Kdo je kriv, da Jasna preživi na družbenih omrežjih 40 ur na teden? Kdo je kriv, da se Matjaž vsak večer ‘sprošča’ ob gledanju pornofilmov? Kdo je kriv, da Marko cele dneve dela in kopiči denar?

Te mini zgodbice bi lahko naštevali v nedogled. Vsi jih poznamo nešteto in vsi jih igramo. Lahko jih skrivamo pred drugimi, lahko se z njimi hvalimo, lahko se iz njih šalimo … toda v neki obliki so del našega vsakdana. Da se nekoliko zamotimo, raztresemo, sprostimo …

Ne gre za to, da bi si vzbujali krivdo, sploh ne. Gre za vprašanje, zakaj preigravamo te scenarije in kaj skušamo z njimi pomiriti? Pred čim se skušamo zamotiti?

Tukaj odgovor več ni ne šaljiv, ne posplošen. Lahko je samo brutalno resničen.

Hrepenenja našega srca

Z njimi skušamo pomiriti resnična hrepenenja svojega srca. Vse to so samo nadomestki, nekateri bolj drugi manj uspešni, s katerimi se skušamo zamotiti, ker se bojimo pogledati, česar si v resnici želi naše srce, kaj šele da bi upali ta hrepenenja izpolniti. Nič ni narobe s temi nadomestki, le zadovoljiti nas ne morejo.

Zakaj jih torej preigravamo v nedogled?

Nekje na poti so nas življenje, svet, naši bližnji in daljni … naučili, da naše želje niso pomembne. Še manj uresničljive. Potlačili smo jih in nehali razmišljati o njih. Toda še vedno so tam. Pod vso navlako, ki jo mečemo v njihova sestradana usta. Čakajo, da se bomo končno ustavili, si jih ogledali, jih prepoznali in jim dali mesto.

Kako prepoznati svoje najgloblje želje?

Pri tem sta vam lahko v veliko pomoč dve oddaji, ki jih najdete med našimi naročniškimi vsebinami.

O tem veliko pove dr. Alenka Rebula v oddaji z naslovom “Kadarkoli nas nekaj globoko razveseli, sprosti ali vžge, je to govorica našega bistva”. Pravi, da nam naši nagibi v otroštvu jasno nakazujejo globoke resnice našega življenjskega smisla. Nam kažejo pot, ki bi nas zares izpolnjevala. Pove nam tudi, kdaj se najpogosteje oddaljimo od svojega bistva in kako ostati zvest svojim željam v konkretnem življenju.

Te teme se dotika tudi Nada Zupančič v oddaji Ko še pri 40-ih živiš mimo sebe. Pravi, da se lahko dolgo varamo in ‘zamotimo’, toda običajno po petintridesetem, štiridesetem, naš cel organizem začne zahtevati, da živimo smiselno in iz sebe. Znak tega je očitno nezadovoljstvo, ki je pravzaprav dar. Da se ustavimo in pregledamo stvari. Nada nas spomni, da ima prav vsak izmed nas svojo edinstveno poslanstvo, modri plamen, ki nas oživi od znotraj in nam daje smisel. Predvsem pa nam da jasne smernice, kje začeti, ko spoznaš, da živiš mimo sebe?

Vabljeni k ogledu obeh oddaj!

Velika skrivnost

Marsikdo sebe ne ceni dovolj, da bi dal svojim hrepenenjem veljavo in mesto. Prav o tem je v nedeljo med mašo pred več kot milijon mladih govoril papež Leon XVI. v Rimu: “V naših srcih je žgoče vprašanje, potreba po resnici, ki je ne smemo podcenjevati in nas vodi, da se vprašamo: Kaj je v resnici sreča? Kaj je pravi okus življenja? Kaj nas osvobaja mlak nesmisla, dolgčasa in povprečnosti?” 

Ne smemo pozabiti, da ta hrepenenja v sebi nosijo tudi energijo za svojo izpolnitev. Ko svoje želje prepoznamo in jim damo mesto v svojem življenju, se sprosti energija, ki jo lahko uporabimo za njihovo uresničitev. Lahko seveda tudi ne, če presodimo, da želja trenutno v našem življenju nima mesta. Toda, če želji posvetimo pozornost, nam njena energija ostane na razpolago tudi za druga področja. Želje praviloma tudi ne rušijo ničesar v našem življenju. Če so pristne, imajo skrivno moč, da se izpolnijo na nežen in uvideven način v vseh možnih okoliščinah. Ob njih bomo mi sami rastli in se učili. Ko jim bomo prisluhnili, bomo zelo verjetno presenečeni, da so veliko globje in subtilne kot se nam zdi.

Naše srce je nemirno …

Če obstaja neka univerzalna resnica in verjamemo, da obstaja, se ta kot sonce svetlika in je dostopna vsem. Intuitivno jo zaznamo in prav naše nemirno srce je največje znamenje, da obstajata prostor in odnos, kjer bodo izpolnjena vsa naša hrepenenja. Zato nehajmo na svoje nemirno srce gledati kot na nebodigatreba, kot na nekoga, ki nas po nepotrebnem vznemirja in ga moramo zamotiti s sladkorjem, potovanji, patologijami … postojmo, prisluhnimo mu in se pustimo voditi kamorkoli že …