Psihologinja Špela Tušek: “V odnosu smo ustvarjeni, v odnosu smo ranjeni in v odnosu se zdravimo.”

Špela s svojim možem Tonetom. (Foto: Tatjana Splichal)

Špela Tušek je imago terapevtka in psihologinja. Govorili smo o stvari, ki jo je v svoji dolgoletni terapevtski praksi prepoznala kot najbolj učinkovito. To je imago dialog. Podrobneje nam je opisala, kaj to sploh je, kako deluje in zakaj je tako zelo učinkovit, da se po njegovi redni uporabi prerodijo vsi naši odnosi in mi sami. 

Kako ste pristali v tem poklicu?

V srednji šoli mi je postalo v drugem letniku zelo jasno, da želim delati z ljudmi. Zelo so se me dotikale osebne zgodbe. Želela sem razumeti. Želela sem pomagati. Nisem še imela zelo jasne vizije, le to sem vedela, da bo smer psihologija. Na informativni dan sem šla v Ljubljano na Filozofsko fakulteto. Toda nekako sem začutila, da ne spadam tja. Mogoče sem bila malo tudi mladostniško naivna in imela drugačne predstave. Obiskovala sem gimnazijo Želimlje. Tam sem bila navajena na pristne odnose, na posebno klimo: človek je bil v ospredju, skrbeli smo drug za drugega in pomembni so bili odnosi. Zelo pogosto sem se v življenju ravnala po nekem globljem občutku in zato ključnih odločitev v življenju ne obžalujem. Tudi takrat sem iskala naprej in nato po nekoliko nenavadnih poteh našla študij psihologije na Salezijanski univerzi v Rimu. Študentska leta sem tako preživela v Rimu. Pet let sem se kalila na smeri, ki je bila že od vsega začetka zelo terapevtsko usmerjena. To mi je zelo ustrezalo. Zelo konkretno smo poleg teorije vstopili tudi v lastno osebno rast in hkrati zelo hitro delali s klienti.

V Rimu sem prišla v stik z zelo različnimi terapevtskimi pristopi. V teoriji in v praksi. V tistem obdobju me je najbolj nagovorila transakcijska analiza. Po magisteriju v Rimu sem se zato začela izobraževati kot transakcijska terapevtka v Sloveniji. Ob koncu izobraževanja sem prišla v stik z Imago partnersko terapijo. V globini mi je bilo spet takoj jasno, da je to TO. Točno to mi še pri mojem delu manjka. Pot do konkretne spremembe in rasti vodi skozi odnose. In Imago mi je ponujal pravo teorijo in prava orodja. Kot bi manjkal samo še en delček v moji osebni in terapevtski zgodbi. V moji terapevtski sobi in tudi doma so se začeli dogajati konkretni premiki. Včasih prav neverjetni. Res sem hvaležna možu, da sem lahko skupaj z njim stopila v to pot izobraževanja ter nadaljnje osebne in profesionalne rasti.

Pot do konkretne spremembe in rasti vodi skozi odnose.

Lahko v nekaj stavkih preprosto opišete, kaj je bistvo Imago terapije?

Imago terapija je v osnovi partnerska terapija, ampak je že zdavnaj prerasla te okvire. Teoretično ima za osnovo dejstvo, da smo ljudje odnosna bitja. Izhaja iz Bubrove filozofije. Ljudje smo v odnosu ustvarjeni, v odnosu smo ranjeni in v odnosu se zdravimo. Ponuja nam orodja za ustvarjanje varnega prostora, kjer se zgodi pristen stik, esenca z esenco in preko tega korektivna izkušnja zdravljenja. Osnovnemu orodju rečemo Imago dialog.

V vsakodnevnem »spontanem« sporazumevanju  najpogosteje nismo v stiku z našim resničnim jazom, ampak bolj z nekimi prilagoditvami in obrambami. Na začetku vsakega odnosa pa je upanje, »da me bo nekdo videl takega, kot sem«. Zato sva se tudi našla: da bi se srečala na globljem nivoju ter pomagala drug drugega zaceliti in nahraniti tam, kjer to potrebujeva. Za to pa potrebujeva varno okolje, varno povezanost. V nasprotnem primeru se umakneva za obrambe in tako drug drugega znova raniva.

Vsak od nas ima nek svoj paket obramb in strategij, s katerimi poskuša preživeti ali polniti praznine. Imago terapija pomaga ustvariti tako varno okolje, prostor med dvema, kjer se lahko srečava ranljiva, se zdraviva. Sama sem zelo hitro ugotovila, da z Imago orodji že na individualnih srečanjih ustvarjam varen prostor za zdravljenje na povsem novem nivoju. Kmalu pa sem svoje delo usmerila v glavnini v partnersko terapijo, ker se v tem prostoru dogajajo najpomembnejše spremembe posameznika, družin in tudi širše. Partnerski odnos je temelj sprememb v svetu.

Kako lahko s tem povežemo duhovnost – še zlasti krščansko duhovnost? Velikokrat ta vidik v psihologiji nekako izzveni, človek pa je vendarle celota …

Duhovnost in psihologija sta neločljivo povezani. Ljudje smo psiho-fizično duhovni organizem. Eno brez drugega ne obstaja. Katerikoli dimenzijo zanemarimo, se bo to na nek način poznalo tudi na drugih dveh. To sva z možem tudi že zelo zgodaj pojasnila svojim otrokom. Šola je pomembna, a ni bila vedno na prvem mestu. Poleg uma so še čustva, je še fizični in predvsem duhovni del. Vzgajanje odnosa do sebe, do drugega in z Bogom je celostna rast. Človek lahko hodi naravnost in stabilno, samo če je v ravnovesju in v stiku z vsemi svojimi dimenzijami.

Da se to v strokovnih krogih ponekod strogo ločuje, sem se zavedla šele, ko sem prišla v Slovenijo študirat transakcijsko analizo. So bile povezave in teme, ki so bile spregledane, ni se govorilo ali pa sem imela včasih občutek, da to ni »strokovno«. Nekaj časa sem bila precej zmedena. Prav tako sem bila presenečena, ko sem v krščanskih krogih naletela na odpor do psihologije. Na obeh straneh je veliko predsodkov in napačnega razumevanja.

Ljudje smo v odnosu ustvarjeni, v odnosu smo ranjeni in v odnosu se zdravimo.

Mogoče sem ravno v Imago pristopu to lahko kot psihoterapevtka zaživela na najbolj naraven način. Delo Imago terapevta je ravno v ustvarjanju varnega prostora za povezanost. Na koncu partnerske terapije navadno vprašam par: »Kako bi poimenovala to, kar je sedaj med vama, ko odhajata?« Neštetokrat se zgodi, da par, veren ali neveren, reče, da je med njima sveti prostor. In saj je res. Ljubezen je med njima in ta je sveta. In Bog je ljubezen. Na najbolj osnovnem in pristnem nivoju je to edina resnica.

Tu je meni začelo že pred leti postajati zelo jasno, da kjer sta dva ali so trije zbrani v Njegovem imenu, tam je prav zares On med njimi. Odkar delam z Imagom, je to zelo konkretna in oprijemljiva izkušnja vsak dan. In tudi če ljudje Boga ne poznajo ali priznajo, če si prizadevajo za medsebojno ljubezen, so zbrani v imenu Boga. Iz tega svetega prostora se mi zdravimo. Iz odnosa smo ustvarjeni, v odnosu smo ranjeni, v odnosu se celimo in v odnosu se odrešujemo. Ljubezen to dela. Bog to dela. Ko se ljudje odločijo in začnejo resno delati na svojem odnosu, se odpre sveti prostor. To je dejstvo.

Kaj je Imago dialog in kako konkretno poteka v praksi?

Morda ga najlažje razložim na primeru dveh bregov. Tukaj na moji strani je Špelin svet. Na drugi strani je Andrejin svet. In Špela sem navajena, da gledam na Andrejo iz svojega sveta in jo tako tudi presojam. Kar je logično v mojem svetu, sprejmem. Kar v mojem svetu nima smisla, spregledam, zavrnem ali obsojam. Imago dialog pa mi omogoča, da vzpostavim most med mojim in tvojim svetom, po katerem se odpravim na obisk v tvoj svet. Brez svojih predsodkov, prepričanj in sodb. Samo s spoštljivo radovednostjo. Ta most je v resnici Imago dialog. Jasna, trdna in varna struktura, preko katere zares vstopim v tvoj svet, te zares vidim in slišim. Pomaga mi, da jaz samo sebe pustim na drugi strani. Za trenutek umrem sami sebi. Se čudim in te občudujem. Sprašujem, se zanimam, skušam razumeti tvojo logiko: Zakaj tebi to toliko pomeni? Zakaj tebe to tako boli? Zakaj imaš v tvojem svetu tako urejeno in postavljeno?

Ko sem pri tebi na obisku, pa ne odkrivam samo jaz tebe, ampak tudi ti odkrivaš samo sebe. Dobiš vprašanja in uvide, ki jih še nimaš. Zgodijo se premiki, ki se niso še nikoli. Z mano si upaš pogledati v dele sebe, kamor sama ne upaš. Ker sem te bila jaz sposobna pogledati s spoštljivo radovednostjo. Če prevedemo v krščanstvo – z Jezusovim pogledom. Da si dobra, ljubljena taka, kot si: z vsemi tvojimi izkušnjami in preizkušnjami. S pravimi in napačnimi dejanji. Ko te jaz tako pogledam, si tudi ti tako varna, da samo sebe pogledaš na nov način. V resnici gre za stik in srečanje na zelo globokem nivoju. Srečanje dveh esenc … in takrat se dogajajo veliki premiki v naših globinah. Od tu naprej imam na terapiji pogosto občutek, da jaz spustim in On prime. Dva sta vzpostavila prostor zdravljenja in pogosto se zgodijo čudežni premiki, korektivne izkušnje, mala spreobrnjenja … Čudovito je to in neopisljivo. V resnici se počutim neverjetno hvaležno, da imam privilegij biti tako pogosto priča takim čudežem.

Na začetku vsakega odnosa je upanje, »da me bo nekdo videl takega, kot sem«.

Je zahtevno za par, da osvoji Imago dialog?

Ni težko. Potrebna pa je odločitev in vztrajno delo. Tako kot pri vseh novih navadah. Ker prvi koraki so najbolj težki, ker so tehnike. Postavljamo most. Ko postavljamo most, včasih v začetku še ni vedno tako izpolnjujočih srečanj.

Imago dialog sprva deluje zelo nespontano. Je nov način komuniciranja. Včasih kak par reče, da to pa res ni spontano. Odgovorim, da sta se v spontanem načinu že zelo grobo ranila in zaradi spontanih stvari sta pravzaprav tukaj. Naučiti se morata novega načina.

Tudi nama z možem je bilo na začetku včasih smešno ali preveč nenaravno. Vseeno sva zelo kmalu odkrila, da prinaša neverjetne rezultate za najin odnos, za najino družino, pri soočanju s stiskami in zahtevami vsakdana. Res se splača in zato sva nadaljevala. Počasi nov način postane nova navada, nov in bolj zdrav način spontanih pogovorov in načinov soočanja. In potem steče.

Na nevrološkem nivoju se nam spremenijo možgani, vzpostavijo se druge povezave, postanemo na splošno bolj dialoški in bolj stabilni. Imago način komuniciranja je za naju povsem naraven. Doma in v poslu. V resnici nama je včasih zelo hudo, koliko parov in družin se vrti v enih in istih vrtincih. Del mojega dela pri partnerski terapiji je, da pomagam zgraditi most in da ta prostor med partnerjema držim za njiju. Ko so ljudje v stiski, gredo v spontano in je res težko. Zato, dokler ne znamo dobro, je bolje, da nam pomaga v težkih situacijah Imago terapevt.

Bi bilo smiselno ta način pogovora poučevati v šolah ali vsaj vključiti v priprave na zakon?

Seveda. Kot sem rekla že prej, je Imago pristop prerastel terapevtske okvirje. Na Imago terapiji se res ukvarjamo z zdravljenjem partnerskega odnosa, otroških ran, vzpostavljanju prave povezanosti itd. Na širši ravni pa je Imago dialog priložnost za novo kulturo odnosov na vseh ravneh. Začne se v družini in šoli. Nadaljuje se, gre naprej. Jaz kar verjamem, da bo počasi prišlo tudi do tega. Pa ne samo, da se učimo komunikacije, ampak da že na vseh ravneh komuniciramo na drugačen način.

Na širšem nivoju se izvaja izobraževanje za imago profesionalne facilitatorje, ki je namenjen učiteljem, socialnim delavcem, vodjem, duhovnikom itd. Obstajajo vikend delavnice za pare »Najina ljubezen«. Z možem sodelujeva pri pripravi na zakon v ljubljanski škofiji in vključiva tudi element imaga. Je pa tako, Imago dialog moraš preizkusiti in začutiti njegov učinek, da ga res vzljubiš. Drugače ostane samo še ena teorija od mnogih.

Tudi če ljudje Boga ne poznajo ali priznajo, če si prizadevajo za medsebojno ljubezen, so zbrani v imenu Boga.

V imago izobraževanju ste dosegli najvišjo mednarodno stopnjo in izobražujete imago terapevte in facilitatorje …

Ja. To je res. Ko sem že 10 let delovala kot Imago terapevtka, sem bila s strani mojih treh mentorjev z Dunaja in Amerike povabljena v Imago Faculty – Imago International Training Institute. Imago Faculty je v bistvu nek predavateljski zbor, skupina trenerjev in supervizorjev z vsega sveta, ki trenirajo nove Imago terapevte in Imago facilitatorje. V tej druščini sta ustanovitelja Imago pristopa Harville in Helen Hendrix ter tisti prvi Imago terapevti in trenerji, ki so sooblikovali razvoj Imago pristopa. Sedaj medse vabijo tudi mlajšo generacijo. Trenutno nas je vseh skupaj okoli 55, iz Evrope nas je trenutno okoli 8 v tej skupini. Iz Slovenije sem jaz edina.

Zanimivo je, da sem bila mednje povabljena v nekem zelo težkem obdobju življenja, ko sem se soočala z resno diagnozo. Najprej se mi je vse zdelo kruta šala, potem pa sem globoko v sebi spet zaznala tisti občutek, da je to ta pravo in da sem na poti poslanstva. Tudi skozi osebne preizkušnje me Nekdo pripravlja na novo vlogo. In sem vstopila v še eno intenzivno izobraževanje. In čutim, da sem na pravem mestu. Uživam kot Imago terapevtka, supervizorka in trenerka. Vsak dan bolj se zavedam, da je že moja izbira srednje šole in izbira študija vsebovala ta trenutek, ki ga sedaj živim. Nekdo je imel načrt. Z vsemi vmesnimi dragocenimi in včasih težkimi postajami. Uživam.

Lahko torej v partnerskem odnosu predelamo tudi rane z drugih področij?

Seveda. Midva pomagava eden drugemu rasti na različnih področjih. Odnos do primarne družine, odnosi na delovnem mestu, prijateljski odnosi itd. V vseh odnosih trčiva na iste rane in iste lakote. Zato ne napredujemo, imamo konflikte, ne znamo postaviti meja … Včasih želimo zdraviti rane v službi, s prijatelji, v študiju, s potovanji itd. Saj so to neki obliži. Temeljno okolje za zdravljenje pa vseeno ostaja partnerski odnos.

Kajti kako se mi najdemo? Najdemo se tako, da naše nezavedno v našem partnerju prepozna nekoga, s katerim bom lahko pozdravila svoje rane in dobila tiste stvari, ki jih v primarnem odnosu nisem. Zato bova v najinem odnosu, ko bo romantična faza minila, nujno prišla do konfliktov. To smo nezavedno poiskali. Potem lahko greva narazen, lahko se nekako sprijazniva in potrpežljivo nosiva zakonski jarem ali pa se odločiva, da iz tega narediva rast v zavestni odnos. Slednje stori malo parov. Po raziskavah 86 % parov preživi do konca življenja v fazi boja za moč. Nekateri bolj in drugi manj intenzivno. Pomagajo si z različnimi izhodi in se na različne načine izogibajo ali pa prilagodijo. Večina od njih reče, da so »kar v redu«. Ni tako slabo.

Žalostna statistika …

Ja. Pa saj to so lahko na zunaj zelo uspešni pari. So veliko skupaj, lahko so tudi zelo verni, zelo fajn ljudje, ki v resnici na nekem nivoju stalno delajo na partnerstvu …  Pogosto dobim na terapijo tak par. Res tako fejst ljudje so to. Ko stopita na most in se srečata, pa je vedno spoznanje: »Na tak način te pa še nisem slišal«, »Svojega moža na novo spoznavam«. Imago dialog pelje v čisto nove dimenzije srečevanja. Spoznajo, da so leta delali bolj na površju. Nista pa naredila temeljne rasti. Ne živita zavestnega zakona. V Imagu ločimo med nezavednim in zavestnim zakonom. Zavestnih zakoncev je po raziskavah Gothmana le 14 %. Pa tudi tisti se trudijo, da ostajajo na zavestni strani.

Ko se ljudje odločijo in začnejo resno delati na svojem odnosu, se odpre svet prostor.

Povej več o tem, kakšen je zavestni zakon …

Zavestni zakon je v prvi vrsti odločitev. Najprej za to, da bova redno delala Imago dialog in hodila s spoštljivo radovednostjo drug k drugemu čez most. Potem je sprejemanje odgovornosti, da sva za prostor med nama odgovorna oba. Posledica tega je, da glavno merilo ni »Kaj jaz potrebujem?«, ampak je glavno vodilo »Kaj potrebuje najin odnos?«. Temeljna je varnost. Če je tebi varno, potem ne boš potreboval obramb, ki me ranijo. In zato je meni varno. Ko skrbim zate, v resnici skrbim zase. Potem pride pogum za ranljivost. Večkrat ko grem čez most na obisk, bolj varno se partner ob meni počuti in dlje me spusti. Z vsakim obiskom se bolj vidiva v resnici in bolj razumeva sebe in drugega. Vsakič bolj lahko tudi v težkih konfliktih zadaj za obrambami vidiva tistega malega otroka, ki potrebuje ljubezen. In zato se vedno težje raniva in skregava. Ker se razumeva. Veva, od kod prihaja njegova pikrost ali odmik.

Morda obstaja tudi kakšno drugo orodje za tako rast, ampak jaz ga še ne poznam. Imago dialog vedno deluje. Mogoče so nekateri ljudje že v osnovi malo bolj dialoški kot drugi. Nekateri pa se ga moramo od začetka naučiti. V mojem zakonu je bil, kljub temu da sem jaz Imago terapevtka, bolj dialoški moj mož. Ali prihaja iz take družine, je tak po karakterju … vsega po malem. Seveda sva tudi midva, kot vsak par, prišla v obdobje boja za moč, ko je on mene prizadel točno tam, kjer sem že bila prizadeta, in ko sem jaz njega ranila tam, kjer je že imel rano. Nič nama ni bilo prihranjeno. Le srečo sva imela, da sva dokaj zgodaj srečala Imago in si nisva predolgo mrcvarila po ranah. Včasih pride par, ki se je tako ranil in sta si tako ‘nevarna’, da je res skoraj nemogoče iti izza svojih ščitov. Tam je potrebnega veliko časa, potrpežljivosti in moči.

Kaj bi svetovali paru, ki bere ta intervju in bi rad naredil korak proti zavestnemu zakonu?

Svetovala bi mu, naj pride na delavnico. Vem, da zveni kot reklama, ampak … To ni terapija in ne terapevtska skupina. Z možem poveva vso teorijo, poveva svoje konkretne primere, pokaževa in potem ima par svoj kotiček, kjer v miru ta način pogovora preizkusi in se uči. Dobijo konkretno izkušnjo, kako je z Imagom stik povsem drugačen. Končno so v globini slišani in videni. Globoko odžejani. Mene vedno presenetijo možje.

Neverjetno ganljivo je gledati spremembo, ki jo par naredi od petka zvečer do nedelje dopoldne.

Ker so končno slišani?

Tudi to, ampak ne samo to. Z možem že dolgo opažava, da so za moške ti medsebojni odnosi velikokrat ena zmedena čustvena kaša. Imago pristop je jasen, logičen in hkrati presunljivo globok in resničen. In možem postane jasno, kaj morajo narediti. Dobijo sistem, dobijo orodje. Neverjetno ganljivo je gledati spremembo, ki jo par naredi od petka zvečer do nedelje dopoldne. Možem je jasno, žene so zadovoljne – že deset let je govorila, kako je vse narobe in kako on ne razume. V resnici niti ni znala dobro povedati, kaj hoče. Sedaj pa je vse tako enostavno in jasno.

Kaj pa če partner noče sodelovati? Pomaga, če zgolj eden prihaja na breg drugega?

Dejstvo je, da Imago deluje, če delata oba. Oba morata biti vsaj malo za. Pogosto so ovire predvsem predsodki in strah. Pogosto si kdo narobe predstavlja in zato odklanja. Včasih pa ni pravi čas. Priti na delavnico, iti na terapijo v resnici ni enostavno. Zato se pogosto odločajo pari takrat, ko že zelo boli. Saj veste, tako kot zobar. Ko je bolečina večja od strahu. Vseeno priporočam, da se odločita prej. Da sta malo radovedna in poizkusita kaj novega. Konec koncev je radovednost pogoj za živost v zakonu. Pomaga, če pristopiš nežno: »Lepo te prosim, če lahko greš zraven. Jaz bi to rabil/a. Lahko narediva to za naju? Mi lahko to podariš?«