Kaj se v tebi prebudi ob srečanju z družino?

Dan očetov. Dan mam. Dan družin. Vse to obstaja. Ker obstaja družina.

Prav zadovoljna sem, da jo imam. Družino namreč. Nekaterim se zdi to nekaj samoumevnega, nekaterim gre pa v nos. Pa kaj. Vesela sem najprej, da sem zrastla v družini, ki je »držala skupaj«, kot se reče, predvsem ker sta ata in mama držala skupaj. Še zdaleč ni bilo idealno, ampak pomagala mi je, da sem se oblikovala v osebnost, kakršna sem, in dala mi je moč in pogum za odločitev za zakon. In za družino.

Rast, ki se ne konča

Pri vsakem otroku posebej se zavem, da je še kak žulj, ki ga moram oskrbet, da moram še ob kakem izbruhu jeze stisniti zobe in pogledati na stvar manj otročje, vendar bolj z otroškimi očmi, manj komplicirati in več poslušati.Všeč mi je, ker se lahko sedaj ob svojih otrocih razvijam, reflektiram preteklost in velikokrat skušam ob vzgojnih dilemah poiskati nove, drugačne poti, kot sem jih bila vajena. To še zdaleč ni lahko, še manj, da mi vedno uspeva. Vzorci, ki so mi znani, so zapisani zelo globoko v meni. Premiki so počasni, padam dan za dnem, vendar si ne dovolim, da se me polasti obup. Pravzaprav z možem drug drugega spodbujava, da delava korake.

Tako življenje v družini mi predstavlja bogastvo, ki mi odkriva nov pogled na svet. Pri vsakem otroku posebej se zavem, da je še kak žulj, ki ga moram oskrbet, da moram še ob kakem izbruhu jeze stisniti zobe in pogledati na stvar manj otročje, vendar bolj z otroškimi očmi, manj komplicirati in več poslušati.

Toliko potreb …

Včasih se m zdi, da je življenje z otroki res nevzdržno. Krivično se zdi, da moram početi toliko stvari, da vse »štima«. Joj, spet predolgi nohti. O, ne, marmelada na sveže oblečeni majčki. Ups, danes smo ti pozabili obuti čevlje (v vozičku). In potem tista vprašanja … “A lahko prišiješ gumb?” “Kje so moji škornji?” “Ali lahko vzamem dežnik (pri 20 stopinjah ob 8h zjutraj je to res vprašanje na mestu)?” “A smem danes ostati s teboj (na pol poti v vrtec)?” “Kaj bo za večerjo?” Množica potreb, množica želja …

… in toliko svetlih trenutkov

Ob vsem tem vsakodnevnem vrvežu naletim na obraze, ki jih otrok v copatih spravi v smeh, ker jih samo radovedno pogleda izpod čela (napake še opazijo ne). Po prepričevanju najstarejšega, da se dežnik zamenja s klobučkom srečam človeka, ki mi prijazno pove, da imam lepo vzgojene otroke, ker mu ravno ta pridrži vrata. Pa tako, ki pove, da bi sama tudi rada imela tri, pa ima zdaj hčerka tri. Ustavi mi šofer avtobusa, ki je opazil, da hitimo in nas počaka. Soseda s psičkom mi na hodniku prijazno ogovarja čakanja naveličanega kričečega enoletnika, medtem ko se starejša dva še obuvata (ali iščeta škornje). Na take dni si oddahnem in grem lažje »v svet«.

Izpuhtela bi v zrak!

Samo da me pustijo na miru, ker že tako ali tako težko lovim sapo ob vsakodnevnih trenjih s tremi (če odštejem še kak dodaten napet dan z možem) in na take stvari potem ne zmorem več odločno in premišljeno odgovarjati. Lahko samo sklonim glavo in požrem.Pride pa dan, ko me navsezgodaj šofer nemilo opozori, da kartica za LPP ni napolnjena. V vsej jutranji gneči se v otroka, ki se oklepa vozička, obregne kolesar. Mimo pride pes, ki ga bi pobožali, pa se lastnica obrne stran in ga odvleče. Starejša gospa me suvereno opozori, da je res mraz in da se bodo tako slabo oblečeni otroci zagotovo prehladili. Za nameček pa me doma najbližja soseda okrega, da je ne spoštujem, ker je do naše vselitve imela 25 let mir. Ni bilo ne hrupa, ne vozička, ni bilo treba »stopati čez« otroke, ko je odhajala iz stanovanja (pa otroci so še luštni, ampak starši so odgovorni za njihovo početje). Pa še kaj se bi našlo.

V takih dneh si bi želela, da bi izpuhtela v zrak. Samo da me pustijo na miru, ker že tako ali tako težko lovim sapo ob vsakodnevnih trenjih s tremi (če odštejem še kak dodaten napet dan z možem) in na take stvari potem ne zmorem več odločno in premišljeno odgovarjati. Lahko samo sklonim glavo in požrem.

Sprejmite družino!

Pa je res tako? Sprašujem se, ali se res moram počutiti slabo, ker nekomu (neka) družina ni všeč? Je to res le drža do mene in moje družine ali je to enostavno drža tega človeka? In koliko takšnih ljudi hodi naokoli? Je zanje pogled na dojenčke, otroke, družine nekaj, kar jim povzroča preglavice, ali so osorni zgolj, ker jih nekje v globini žre, da nimajo takih ali drugačnih (družinskih) skrbi in zgodb?

Želim si, da bi svet sprejel družino za svojo, pa četudi je njihov svet navzven kot ena velika »štala«.No, želim si, da bi vsak ob pogledu na družino lahko sproščeno dihal in se iz srca nasmejal. Obujal lepe spomine. Na vse svoje izlete, na izpolnjeno željo po sladoledu in potem na vse dobro rešene stiske v slabih dneh (ali pa mogoče ob polni luni), ko so otroške (in nemalokrat tudi odrasle) glave razgrete. Želim si, da bi svet sprejel družino za svojo, pa četudi je njihov svet navzven kot ena velika »štala«. No, sicer pa … Kako gre že tista zgodba v Betlehemu?