Velikonočni ponedeljek mnoge družine izrabijo za obisk sorodnikov ali za izlet. Kam se lahko poda družina z majhnimi otroki, da bi se naužili svežega zraka, malo razmigali in hkrati tudi praznovali?
Glede na to, da je letos velika noč sorazmerno zgodaj, se je smiselno odpraviti na toplo. Predlagam Sveto goro nad Novo Gorico, saj romanje lahko združite s sveto mašo in ogledom razstave pirhov.
Svete maše bodo na velikonočni ponedeljek po nedeljskem urniku, in sicer dopoldne ob 8.00, 10.00 in 11.30 ter popoldne ob 16.00.
Po maši se ustavite še v razstavnem prostoru ob cerkvi, kjer so že tradicionalno na ogled pisanice, ki so jih oblikovali številni posamezniki in društva iz okoliških krajev.
Izhodišče: Solkan in most z največjim kamnitim lokom
Izhodišče za Sveto goro je Solkan, natančneje semaforizirano križišče tik ob znamenitem solkanskem mostu, ki se ponaša z največjim kamnitim lokom na svetu.
Na križišču se od magistralke Nova Gorica – Tolmin odcepita cesti proti Goriškim Brdom (proti zahodu) oziroma proti Sveti Gori in Grgarju (proti vzhodu). Izberemo slednjo in ji sledimo točno tri kilometre do gostilne Skalnica (Skalniška cesta 14, 5250 Solkan), nasproti katere je strmo v hrib vsekan odcep za Sveto Goro.
Po tristo metrih je desno od ceste možno parkirati (koordinate 45°59’13.9″N 13°39’42.9″E), na levo pa je opaziti lesen križ, ob katerem se začenja pešpot.
Pot je družini prijazna. Po osebnih izkušnjah in po podatkih s spleta vam bo vzela dobro uro časa, v kateri boste premagali 361 višinskih metrov. Seveda se čas lahko z majhnimi otroki podaljša, še posebej, če si pot popestrimo z igro.
Serpentinasta pot je vse prej kot dolgočasna
Pot poteka po prisojni strani in je večinoma dovolj široka, da na njej odrasel in otrok lahko hodita vštric.
Pot je polna presenečenj, saj vodi skozi gozd, poleg tega pa pri vzpenjanju prečka nekaj zaraščenih strelskih jarkov in se vije mimo v skalo vsekanih kavern iz prve svetovne vojne.
Otroku boste naredili veliko veselje, če boste imeli pri roki baterijsko svetilko, s katero bo lahko pokukal vanje. Sicer pa je večina kavern tako plitkih, da je zadnjo steno moč videti tudi brez dodatnega svetila. Ob teh opustelih kamnitih pričah se sama po sebi ponuja primerjava s praznim grobom …
Med hojo se odpirajo krasni razgledi na sosednji Sabotin in Sočo v dolini, ob lepem vremenu pa pogled seveda seže od Nove Gorice naprej proti Italiji.
Razgledne točke lahko izrabite za okrepčilo iz popotne torbe. Malice ne bo težko izbrati, že pripravljena se ponuja sama od sebe: velikonočna šunka, hren, kruh, potica – in pirhi.
Popestrimo si pot z velikonočnimi igrami s pirhi
Preden se lotite pirhov, jih lahko uporabite za velikonočne igre.
Pot na Sveto Goro omogoča inovativno različico igre kotaljenja pirhov. Ker je steza večinoma pokrita s prstjo in občasno iz nje kukajo apnenčasti kamni, vanjo lahko izdolbete plitev žlebič, kamni pa bodo služili kot ovire.
Cilj igre je znan: zmaga tisti pirh (oziroma njegov lastnik), ki se prikotali najdlje in katerega lupina pri tem ostane nepoškodovana.
Za nekoliko starejše otroke in starše klasiko velikonočnih iger predstavlja tako imenovano sekanje. Pirhe razporedite na tla, enega zraven drugega. Določite razdaljo in število metov oziroma kovancev, ki jih ima tekmovalec na razpolago.
Sekači naj nato začnejo z metanjem. Pirh, ki ga zadeneš, je tvoj – tisti, ki je pirh izdelal ali prispeval v igro, pa v zameno prejme ves drobiž, ki so ga sekači zmetali, a z njim niso zadeli.
Bera je lahko zelo bogata (in predstavlja dobro osnovo za ofer pri maši in/ali čaj v gostilnici tik pod vrhom)!
Na vrhu – slikovit razgled in milostna podoba
Z 682 metrov visoke gore se proti severu odpira slikovit pogled na Julijske Alpe, proti vzhodu na Trnovski gozd, Škabrijel in Grgar, proti jugu na Kras in Jadransko morje, proti zahodu pa na vinorodna Brda, Karnijske Alpe in Dolomite.
V cerkvi domuje milostna podoba Matere Božje z detetom, ki se ji v priprošnjo zatekajo predvsem pari brez otrok in mlade družine. To je svet kraj, ki ga je Marija vzela v varstvo in iz njega od nekdaj dajala varstvo in tolažbo okoliškim ljudem in krajem v času najhujših stisk.
Prvi romarji so se k njej začeli zatekati že kmalu po letu 1539, ko se je Marija prikazala pastirici Uršuli Ferligoj. Naročila ji je, naj ji ljudstvo na gori, ki se je tedaj še imenovala Skalnica, »postavi hišo in jo prosi milosti«.
Prvo leseno kapelo je kmalu zamenjala zidana cerkev, ki je bila med prvo svetovno vojno razrušena, po njej pa zopet pozidana. Za Marijino podobo, ki je bila v temačnih časih večkrat pregnana iz gore, danes skrbijo bratje frančiškani.
Velikonočni ponedeljek – obrniti se na poti iz obupa v veselje
Če se boste na Sveti Gori udeležili svete maše, boste slišali odlomek o dveh obupanih učencih, ki razočarana nad Jezusom (in nad sabo), verjetno pa tudi na smrt prestrašena, bežita iz Jeruzalema. Usmerila sta se nazaj domov, tja, kjer je varno in poznano.
Zato ni čudno, da slovenska krščanska tradicija dan po veliki noči namenja druženju z domačimi v domačem kraju, ob domačem ognjišču.
Vendar pa se kristjani na velikonočni ponedeljek ne bi smeli istovetiti z bežečima učencema. Pravkar smo namreč vsi zasopli pritekli do groba in našli kamen odvaljen. Jezus živi! Živi v nas in prek nas, zato danes mi nastopamo v njegovi vlogi in ne v vlogi strtih učencev.
Ko obiskujemo sorodnike in prijatelje ali ko srečujemo romarje na poti proti vrhu Svete gore, naj nas spoznajo po veselju in odprtosti, naj nas spoznajo po zanimanju zanje in za njihovo življenje. Naj po nas spoznajo vstalega Gospoda!
Foto: svetagora.si, smaragdna-pot.com, katoliska-cerkev.si
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!