Foto: Oskar ŠušteršičStarši, ki popoldne presedijo ob otroku, si v resnici zastavljajo eno samo vprašanje: »Delam preveč ali premalo? In se bo to kdaj končalo?« Oddaja na to odgovori bolje, kot bi pričakovali, in obljublja tisto, kar iščete: da se da delati manj in z več učinka.
Otroci z motnjo pozornosti so v nekem svojem svetu. Snovi pogosto res ne prinesejo domov, zato starši v našem sistemu popoldne pogosto postanejo učitelji: od tega, da iz torbe vzamejo zvezek in vprašajo, kaj so delali, do tega, da z otrokom predelajo vse, kar se je dogajalo dopoldne. Mnogi so resnično utrujeni.
Dr. Marko Kalan, specialni pedagog in doktor defektoloških znanostih v 50-minutni video svetovalnici deli neprecenljive nasvete za vse starše, ki se vsaki dan srečujejo z eno in isto stvarjo: kako otroka motivirati, da bo ohranjal pozornost pri učenju! V spodnjih vrsticah delimo nekaj drobcev iz oddaje.
Dr. Marko, kako naj bo videti popoldne, da otrok ve, kdaj je čas za šolo?
»Tak otrok potrebuje, tako kot v šoli, zelo predvidljivo, kaj se bo delalo in kdaj se bo kaj zamenjalo. Če je njegovo dopoldne omejeno z urami, z začetkom in koncem, je tudi popoldne zelo dobro, da ve, kdaj se šolska situacija začne v domačem okolju. Staršem vedno svetujem: delajte z otroki od ponedeljka do četrtka. Otroci s posebnimi potrebami, ki doma veliko delajo, potrebujejo tudi vikend. Ni prav, da je dopoldne šola, popoldne pa isti tretma. Skozi rutino se počasi navadiš. Če nekaj ponoviš tridesetkrat, petdesetkrat, ti res ostane tudi v telesu.«
Koliko časa naj se otrok uči naenkrat in kako ga po pavzi spet pripeljati nazaj?
Pavze naj bodo kratke.
»Za nobenega otroka ni učinkovita ena ura učenja v kosu. Pri sebi uporabljam preprost časovnik: dvajset minut je rdeča, učenje, pet minut je modra, pavza. Ko ga enkrat zaženeš, se ga ne da izbrisati. Ti otroci nimajo časovne perspektive, mi jim jo moramo dati. In ko zazvoni, to ni moj glas, ki ga priganja, ampak aparatek. Pavze naj bodo kratke. Jaz povem, kam grem za pet minut, otrok pove, kam gre on. Naj bo to nekaj sproščujočega za telo: pojdi ven, naredi nekaj. Pavza pa ni, da vzame telefon.«
Kako otroka motivirati, ko se mu zdi, da je snovi preveč?
»Če otroku rečemo: ‘Zdaj se bova pa učila vse popoldne, lej, koliko ti manjka,’ je to že izguba motivacije. Raje rečem: ‘Tudi sam sem zmožen samo petnajst minut prave koncentracije. A bi midva zmogla petnajst minut? Ob štirih začneva.’ Pomaga tudi vidno: koliko povedi boš prepisal? Pet. Glej, eno si že. Pa še nekaj: ti otroci so celo dopoldne preplavljeni z navodili. Ne ponavljajmo doma ves čas ‘a veš, da moraš pisati veliko začetnico’. Včasih je dovolj, da pokažeš s prstom ali markerjem. Samo spomnimo, da smo zraven.«
Kaj pa motilci in sorojenec, ki se uči čisto drugače?
»Osnovna higiena v naših družinah bi morala biti, da so telefoni med učenjem fizično drugje. Že če se ekran zasveti, je motilec, če se oglasi, je še večji. Možgani srkajo vse dražljaje, mi jih moramo ustavljati z jasnim dogovorom, čemu se bova posvetila. Če imate še otroka, ki je drugačen, se skupaj učiti ne gre. Naredite načrt: zdaj bova midve delali, ti pa delaš svoje ali si prost, potem bova skupaj pregledala. Tudi trkanje na vrata, ‘kdaj bosta že končali’, ne sodi zraven. Vsak potrebuje drugačen pristop in vsak potrebuje tudi delček naše pozornosti.«
Kako se izogniti vsakodnevnim prepirom in ne postati otrokov učitelj namesto starš?
»Najslabša varianta je, da sta oba utrujena, potem se pa eno ali dve uri prerekata, kje so stvari. Otroka povabite k odgovornosti. Če se sam spomni, da morata še deset minut brati, dobi žetonček, ti se nabirajo do nagrade. Če nima zapiskov, se dogovorita s sošolcem, ki jih ima, da jih fotokopira. Ti nisi revež, ampak kako se bova organizirala. In ne pozabite: starši ste prvo starši, ne učitelji. Škoda je izgubiti z otrokom čustveno, ljubečo vez, ker je na prvem mestu samo šola. Ob vsem, kar imajo, so nekateri otroci danes siromaki, ker jim manjka občutek: dragocen si mi. Mamam in očetom, ki gredo vsak dan čez vse lekcije, pa rečem: čestitam, naredili ste še eno osnovno šolo.«
Poglejte si celotno oddajo! “Motnja pozornosti – ko otrok v šoli ne zmore slediti“.
V pogovoru dr. Kalan odgovarja še na vprašanja, ki si jih zastavlja veliko staršev. Zakaj so tihi otroci z motnjo pozornosti v razredu pogosto spregledani, čeprav »so v šoli, a odsotni v mislih«? Kaj staršem v resnici omogoča odločba? Zakaj ure dodatne strokovne pomoči niso inštrukcije? Kako mladostniku z motnjo pozornosti pomagati izbrati srednjo šolo in poklic, ki bo gradil na njegovih močnih področjih?
Starši boste iz oddaje odnesli konkretna orodja, ki jih lahko preizkusite že danes!
Odziv poslušalke A.Š.: “Koliko čudovitih odgovorov, dragocenih pojasnil. Vse to bi morali vedeti in ozaveščati vsi mi, kot družba, ne le dotični pedagogi in starši!”
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
