Dr. Andreja Poljanec: Porod lahko pusti travmo, tudi če je bil medicinsko povsem v redu

“Porod je ena najbolj ranljivih in najbolj intenzivnih izkušenj, ki jih ženska v življenju sploh lahko doživi”, smo lahko prebrali preteklo nedeljo, ko smo prvič objavili enourni pogovor z dr. Andrejo Poljanec, psihologinjo, specialistko zakonske in družinske terapije ter mamo petih otrok.

V spodnjih vrsticah si lahko preberete del tega pogovora, ki naslavlja dejavnike, ki vplivajo na to, da mama doživlja porod kot travmatičen in s kakšnimi stiskami se soočajo sodobne matere. Celotna oddaja je namenjena temu, kako predelati svojo porodno zgodbo, ki ni bila takšna, kot smo si jo želeli. 

Dr. Andreja Poljanec, kaj naredi porod travmatičen? Ena mama bo pripovedovala, kako hudo ji je bilo, ker si ni želela umetnih popadkov, pa jih je dobila; ker si ni želela, da jo stiskajo po trebuhu, pa so ji to storili. Druga mama bo isto izkušnjo doživela, kot da so ji zgolj pomagali do hitrejšega poroda. Kaj torej rodi travmo?

Najmočnejši dejavnik za občutek travme je prav odnos, ki se je zgodil med osebjem in mamico v tej ranljivi, negotovi, napeti izkušnji. Tisto, kar osebje lahko naredi – če je ozaveščeno, izobraženo v tej smeri in dovolj pozorno tudi v naglici – je, da zadeve ubesedi, da mami napove, za kaj gre, da razloži. Da da prostor materini stiski, njeni negotovosti, nemoči. Tej predanosti, ko se mora ona čisto predati, se sprostiti, zaupati. In nemogoče je zaupati, če ne čutiš, da je ta odnos tebi naklonjen. Da nisi tam na mizi nekaj, kar je treba zdaj »zrihtati«, ampak da si oseba v polnem pomenu besede.

Če to zmanjka, je to zelo močen dejavnik za občutek, da si bil travmiran. Ker si bil v tej nemoči, v tem stresu, v tej obupni negotovosti sam, ne da bi vedel, kaj se s teboj dogaja. To je travma. Relacijska travma.

Ali obstaja še kak drug dejavnik, ki vpliva na to, da je porod za mamico travmatičen?

Drugi dejavnik — da ne bomo obremenili samo osebja, ki se ogromno trudi in rešuje marsikatere zelo hude zaplete — pa je, kako ta mama doživlja sebe. Koliko je sama s seboj zadovoljna, kakšno ima samopodobo, koliko si zaupa, koliko se sama v sebi počuti varno. Kakšen ima partnerski odnos, kakšen odnos s svojo materjo in družino.

Če se oba dejavnika poklopita, je zelo pomembno, da se ta občutek travme resno vzame in naslovi. Sicer ima zelo močen vpliv na razvoj materinstva, na rojstvo matere, na odnos z novorojenčkom, na dojenje, na odnos s partnerjem. Oba dejavnika sta tudi zelo močna za vznik poporodnih simptomatik. V zahodnem svetu sta vodilni poporodna depresija in poporodna anksioznost, ki sta na žalost v porastu. Govorimo o 15 do 17 odstotkih, kar je ogromna populacija mladih mamic. To je res nujna, urgentna tema.

Kdaj se poporodna depresija in anksioznost pokažeta in kako ju prepoznamo? Kakšna je razlika med njima?

Različno se lahko začne kazati. Lahko že zelo hitro po porodu, kar na oddelku; kot ena močna stiska, nemoč, napetost, skrbi glede dojenja. Ampak to je lahko tudi hormonski odziv na porodno izkušnjo, ena taka poporodna žalost, ki praviloma izzveni in je zelo pogosta. Lahko pa se razvije v resnejšo simptomatiko. Po kliničnih kriterijih mora vztrajati vsaj dva tedna.

Pri depresiji so to brezvoljnost, melanholija, nezainteresiranost za otroka, odpor do podojev, nespečnost ali pretirana zaspanost, težave pri hranjenju – lahko prenajedanje, lahko zavračanje hrane. Lahko tudi misli, da bi bilo najbolje umreti. Obtoževanje sebe, zakaj si sploh mama, zakaj si še enega hotela. To je taka mora, tako težko stanje, da je res dobro, da se čim prej prepozna.

Tesnoba pa je bolj v smislu napetosti in pretirane skrbi. Mamica težko zaspi, ves čas čuva otroka, ga tehta, preverja, se ga ne upa nič pustiti, sploh ne more poskrbeti zase. Lahko ima strahove, da bo otrok padel s posteljice, da bo ponoči umrl, da ga bo poležala.

Obe stanji nujno potrebujeta obravnavo, pozornost, pogovore — psihološke ali psihoterapevtske. Dobro je, da družina ve, če je le dovolj zdrava; če odnosi niso dobri, je včasih bolj varno obrniti se na strokovnjake.

Ali lahko mama, ki ima poporodno depresijo, doji?

Dolgo je veljalo prepričanje, da mama s poporodno depresijo ne sme dojiti: danes že dolgo vemo, da ni tako. Dokazano je celo, da ima otrok, ki se razvija ob mami z depresijo in je dojen, praviloma manj nevrofizioloških sprememb v možganih kot otrok, ki zaradi materine depresije ni bil dojen. Dojenje ima namreč ogromno moč – ob vsakem podoju se sprošča oksitocin, hormon sproščenosti in povezanosti, ki deluje zdravilno tudi za mamo.

Če pa mama čuti, da enostavno ne zmore, je tudi to treba sprejeti in predelati, sicer krivda prinaša drug strup. Mame se takrat počutijo nesposobne, kot ne dovolj dobre mame. Kot da so izgubile točko na izpitu materinstva. To je zelo nespametno gledanje, ker imamo zelo različne danosti: koliko smo bili sami dojeni, kakšno doto smo prinesli iz svoje družine, koliko psihološke moči in opore imamo. Ene dojijo sredi najhujše ločitve, druge ne zmorejo kljub urejenemu življenju. Vedno je treba gledati na posameznico in na to družinico, kaj zmore.