“Ko je prišel v Kafarnáum, je stopil k njemu stotnik in ga prosil ter govoril: “Gospod, moj služabnik leži doma hrom in hudo trpi.” Jezus mu je rekel: “Pridem in ga ozdravim.” Stotnik pa mu je odgovoril: “Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak samo reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Kajti tudi sam sem pod oblastjo in imam vojake pod seboj ter rečem temu: ‘Pojdi’ in gre; in drugemu: ‘Pridi’ in pride; in svojemu služabniku: ‘Stôri to’ in stori.” Ko je Jezus to slišal, se je začudil in rekel svojim spremljevalcem: “Resnično, povem vam: Pri nikomer v Izraelu nisem našel tolikšne vere!” (Lk 1, 34-39).
Stotnik, rimskih vojaški poveljnik, ni bil del judovskega ljudstva, vendar je pokazal izjemno zaupanje v Jezusovo moč. Prepoznal je Jezusovo avtoriteto in veroval, da bo služabnik ozdravljen zgolj zaradi Jezusove besede.
Kako pa mi gledamo na ljudi, ki so drugačemisleči, drugačeverujoči ali drugače spolno orientirani? Res, ni se nam treba z njimi strinjati, še zdaleč ne, toda ali niso morebiti v čem tudi posebni, talentirani in razumejo nekaj, kar mi (še) ne? Gregor Čušin pravi, da lahko tudi neverujoč umetnik ustvarja nekaj svetega, saj je njegov talent dar, ki je sam po sebi svet. Potemtakem, nas lahko tudi nekdo, ki ne veruje, premakne k Bogu? Kako?
Oglejte si video nagovor, v katerem nam Čušin predstavi svoj pogled!
Vprašanja za razmislek in/ali pogovor:
Zakaj se trudim biti dober človek? Zgolj zato, ker se bojim pekla?
Poznam koga, ki ni veren, a je hkrati zelo dober človek? Kaj se lahko od njega naučim?
Koliko je še v meni katoliške vzvišenosti?