Krojenje tišine

25,00 

Avtorica: Danica Ozvaldič
Založba: Celjska Mohorjeva družba
Število strani: 272
Leto izdaje: 2022
Vezava: trda
Format: 135 x 210 mm

Prelistaj

Šifra: MOH45 Kategorije: , , , Oznake: , ,

O knjigi Krojenje tišine

Ko trdo blago usode ukrojiš po svoji meri

Pretresljiv biografski roman o življenju Franca in Terezije se začenja v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Fant, ki mu zaradi bolezni ne pripisujejo nobenih možnosti v življenju, in dekle, ki premore izjemen pogum in moč, skupaj ustvarita zgodbo, ki jo desetletja pozneje zapiše njuna najmlajša hči. Pronicljiv in čuteč dokument časa, prostora ter ljudi.

Življenje malega Frančka usodno zaznamuje bolezen, ki mu pri štirih letih vzame sluh, zdravniki pa mu zaradi nje napovedo tudi zgodnjo smrt. Vendar take sodbe presegajo človeško pristojnost. Franček zaradi izgube sluha sicer ne more prevzeti družinskega mlina, vendar po spletu okoliščin in kljub težkim vojnim razmeram postane izjemen krojaški mojster. Na križiščih slovenskega in nemškega sveta, v času, ki ga na vse mogoče načine zaznamuje vojna, išče svoj prostor pod soncem, svoj smisel in poslanstvo. Na nepredvidljiv način se mu začne uresničevati, ko ob cesti, posuti s protipehotnimi minami, zagleda dekle z ruto in nemško čelado na glavi. Nepozabna zgodba o vztrajnosti, veri v dobro, upanju in povezanosti. Osebna zgodba, ki bo v navdih vsem generacijam.

Prelistaj

 

Odlomek iz knjige:

Ko potrkajo, si pripravljen. Šest resnih, spoštovanja vrednih mož stopi v tvojo delavnico. Njihov nastop je slovesen, zaradi česar se tudi ti počutiš tako. Ko stopijo k obleki, da bi ocenili tvoj izdelek, prosiš, da »tvoj model« obleko obleče. Nasmehnejo se, češ ni potrebno, pa jih poprosiš: »Gospodje, deset dni sem šival. Nisem šival za izpit, šival sem za tega cenjenega gospoda. Prosim, da mi nakloni to čast, da obleko, izdelano po njegovih merah, obleče.«
Malo začudeno, malo odobravajoče se resni gospodje spogledajo in se vprašujoče zazrejo v tistega, ki mu je tvoja prošnja namenjena. Ta stopi naprej, se nasmehne, najprej kolegom, potem rahlo prikima tebi in odpre dlan kot poziv, da mu obleko izročiš.
S poklonom jo snameš z lesenega modela: »Da boste videti tako, kot se spodobi, sem za vas sešil tudi srajco. In kravato, seveda.«
Med oblačenjem se izza zavese ne sliši nobena beseda. Vsi molčite. Čudiš se, da zaradi tega nisi popolnoma nič na trnih. Že s tem nastopom bi lahko zmagal, a pravo navdušenje šele sledi. Obleka je članu komisije kot ulita. Podrobnejši pregled odkrije tvojo natančnost in smisel za podrobnosti. Obleka mora biti namreč navznoter tako lepo izdelana, da ni lastnika nikoli sram, ko se razkrije. Potem gospodje staknejo glave in po videzu najstarejši reče: »Gospod Pintarič, odlično ste opravili praktični del izpita. To s srajco in kravato – ki sicer nista krojaška domena – kaže vaš izjemni občutek za detajle. Škoda, da vam ni šlo pri politiki in vam ne moremo dati tudi splošne ocene tako odlične, kot jo nedvomno zaslužite. Čestitamo vam in vas sprejemamo v svoje vrste. Dobrodošli, cenjeni kolega.«
(Stran 194)