Gozd v hiši

O knjigi Gozd v hiši:

Groza v hiši

V hiši ob gozdu živi na prvi pogled običajna družina. A pripoved glavne junakinje postopoma razkrije vse razpoke družinske drame, v katero je dekle ujeto. Gozd, ki z ene strani sili v hišo, postane prispodoba za grozo, ki jo vsakodnevno doživlja, njegove lovke pa srhljivo posežejo po njenem življenju, ki nikoli več ne bo isto. Roman o tem, kako zlahka zlo pretenta resnico.

Nekatera življenja tiho minevajo v osami in brezupu. Tako je tudi življenje dekleta, ki pripoveduje svojo pretresljivo življenjsko zgodbo. Občutek, da je na svetu odveč in vsem v napoto, izvira že iz ranega otroštva, ko je oče zapustil družino, mati pa se zanjo ni brigala. Deklica ostane prepuščena na milost in nemilost starih staršev. Iz začaranega kroga zastrupljenih družinskih odnosov lahko za hip izstopi le v družbi namišljene prijateljice Monike, ki je poleg knjižne police njena edina svetla točka. Vseskozi se v njeno življenje tihotapi »gozd«, zlovešča mržnja, ki na pretresljiv način suka niti zgodbe. A nič v življenju ni tako, kot se zdi na prvi pogled, in nobena skrivnost ni tako globoko zakopana, da se je ne bi dalo potegniti na plano …

Odlomek iz knjige:

Po Esterini zaslugi sem nepričakovano zlahka zaplula med nove sošolce in nihče med njimi ni nikoli ugotovil, da v razred ni prišla nova učenka, temveč kameleon, imitacija priljubljene Ester, kopija brez lastnih mnenj, ki je pritrjevala mislim drugih in jih papagajsko ponavljala in katere glavna skrb je bila, dane štrli ven in se zlije z okolico. Izgine.
Zame je bilo olajšanje, da sem le ena v množici, zato sem bila tedaj v šoli skoraj srečna.
Po pouku pa sem stopila v babin avto, pripeljal me je do naše hiše in tam sem spet postala tista molčeča punca, ki v spodnji kuhinji sedi za veliko mizo in nehvaležno zmeče vase kosilo, ki ga je babi kuhala celo dopoldne, jaz pa sem ga pojedla v četrt ure, punco, ki je bodisi kar naprej kje v napoto bodisi izgine v zgornje nadstropje, kot da je nihče ne zanima.
Nisem hotela poslušati, kaj delam slabo in kakšna sem, zato sem se, če je le bilo mogoče, zatekala v svojo sobo, se zatopila v zgodbe, skrite na potiskanih straneh, in se izgubljala v njih.
Ne, nisem hotela biti to, kar sem. Nisem bila zadovoljna s sabo. Če bi me kdo vprašal, kakšna pravzaprav sem, ne bi znala odgovoriti. Vedela sem samo, da je najvarnejši način obstoja, da si taka oseba, ki se zlije z okolico. V babini navzočnosti sem bila nehvaležna, zagrenjena punca, z dedijem majhna strahopetka, z mamo hči, s katero so same težave.
V šoli sem bila Esterina senca. Moj pravi jaz se še ni utegnil oblikovati. Bila sem odsev v ogledalu. Spreminjala sem se glede na pričakovanja človeka, ki me je gledal, ker sem hrepenela po tem, da vsem ustrežem. Mislila sem, da me bodo ljudje, če bom taka, kot želijo, da sem, če bom govorila, kar bi radi slišali, sprejeli medse.
Ne, tedaj se nisem imela rada in niti zdaj se nimam.
(Str. 47–48)