Goriški slavček

O knjigi Goriški slavček:

Pesnik, ki je ljubil stvarstvo

V zavetju najlepših posoških gorá, med katerimi se vije rajska lepotica, bistro zelena Soča, se je rodil deček, ki je imel veliko darov. Že v otroštvu je izkazoval ljubezen do narave, ki jo je kasneje rad prelival v verze. Imel je dar govora, ki je privabljal množice. Cenil je slovensko besedo in tiste, ki so jo zapisovali. To je zgodba o slovenskem pesniku Simonu Gregorčiču, goriškem slavčku.

Ljubezen do narave je Simona Gregorčiča zaznamovala že v ranem otroštvu: rad je imel živali, z ljubeznijo jim je nastiljal slamo in jim popeval. Do njih je čutil globoko hvaležnost. Ker je bil zelo skrben, so mu starši zaupali ovce, ki jih je z navdušenjem gnal na pašo. Med dišečimi gorskimi travniki je nežno zorela njegova ljubezen do vsega stvarstva: gorá, planin, zelenja in vodá.
Ko je moral pašnike zamenjati za šolske klopi, je spomin na te podobe postal njegova uteha v trenutkih bridke otožnosti. Kljub boleči nostalgiji se je pridno učil in postal duhovnik, kot je želela njegova mati. Ljudje so ga takoj vzljubili in ga prihajali poslušat celo iz oddaljenih krajev. Zaradi njegovega lepega glasu in milega petja so mu pravili goriški slavček. A njegovo srce je hrepenelo tudi po ljubezni, ki je ostala nedosegljiva: nežno hrepenenje po ženskem srcu je ostro prekinila selitev v kraj, od koder oko ni več videlo posoških gorá. Tako so v osami minevala leta, v katerih je bila pesniku edina uteha poezija – in neskončno hrepenenje po domačih krajih, ki so po dolgih letih ponovno postali njegov dom. Tam, le streljaj od zelene lepotice, je kmetoval, dokler je njegovo zdravje to dopuščalo. In tam počiva še danes, ko je njegova duša že v večnosti …
Pripoved o pesnikovem življenju izvrstno izrišejo umetelne ilustracije Polone Kosec, ki mladega bralca doživeto popeljejo v Gregorčičev svet, v kraje, ki jih je tako ljubil, in med prijatelje, ki so mu bili opora in veselje.

Pisateljica Mojiceja Bonte je pripoved smiselno pospremila tudi s strnjenim zapisom o Gregorčičevem življenju in delu ter predstavila ključne osebe, ki so zaznamovale njegovo življenje, prav tako pa tudi slovensko kulturo in književnost. Slikanica je zato tudi učinkovit didaktični pripomoček za pogovor o tem slavnem Slovencu.

O avtorici in ilustratorki:

Mojiceja Bonte (1964) je magistrica bibliotekarstva, univerzitetna diplomirana kulturologinja, učiteljica,  novinarka in pisateljica. Napisala je več kot 150 otroških in mladinskih ter strokovnih knjig, ki so bile objavljene pri različnih slovenskih založbah. Posebno pozornost namenja zgodbam za otroke s posebnimi potrebami ter tistim, ki  imajo motnjo branja in pisanja – disleksijo. Njene zgodbe  izhajajo iz bogatih pedagoških izkušenj, bralci pa jo  nagrajujejo z branjem ter jo uvrščajo med najbolj brane  slovenske avtorje (v letu 2023 je zasedala 1. mesto po  branosti knjig v slovenskih splošnih knjižnicah). S svojimi  zgodbami nam je približala tudi številne velike in znamenite Slovence: Jurija Vego, Primoža Trubarja, Daneta
Zajca, Franceta Prešerna, Ivana Cankarja, Almo Karlin, Ivano Kobilca, Jožeta Plečnika, Janeza V. Valvazorja in Ignacija Knobleharja. Pri Celjski Mohorjevi družbi so izšle njene slikanice o Antonu Martinu Slomšku, Barbari Celjski, Josipini Urbančič Turnograjski in Simonu Gregorčiču.

Polona Kosec (1975) je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani magistrirala s področja  ilustracije. Je samostojna kulturna ustvarjalka. Veliko se  posveča prav ilustraciji za otroke in sodeluje z domačimi in  tujimi založbami ter revijami. Svojo ljubezen do narave in  živih bitij spretno tke v svoje ilustracije. Njen likovni opus  zajema več kot 30 knjižnih izdaj za otroke in mladostnike.  Svoje ilustracije prispeva tudi za številne otroške revije. Za  Celjsko Mohorjevo družbo je ilustrirala štiri slikanice za otroke: Modri med (2020), Pastirček s Sloma (2021), Barbara Celjska (2022), Josipina Turnograjska (2023),  Goriški slavček (2024); zadnje štiri v sodelovanju s  pisateljico Mojicejo Bonte.