O knjigi Za življenje sveta
Namen knjige Za življenje sveta je ponižen: spomniti bralce, da je bilo v Kristusu življenje – življenje v vsej svoji polnosti – vrnjeno človeku, da mu je bilo ponovno dano kot zakrament in občestvo, da je postalo evharistija. Njen namen je tudi pokazati, pa čeprav le delno in površno, kakšen je pomen vsega tega za naše poslanstvo v svetu.
Zahodni kristjan je navajen razmišljati o zakramentu kot nečem, kar je nasprotje Besede, zato poslanstvo povezuje z Besedo in ne zakramentom. Še več, navajen je, da o zakramentu razmišlja kot o nemara bistvenem in jasno opredeljenem sestavnem delu ali instituciji ali dejanju Cerkve in znotraj nje, pri čemer pa Cerkve same ne vidi kot zakrament Kristusove navzočnosti in delovanja. Zanimajo ga predvsem nekatera zelo ‘formalna’ vprašanja glede zakramentov, kot so njihovo število, njihova ‘veljavnost’, postavitev itd.
Avtorjev namen pa je pokazati, da obstaja in je vedno obstajal drugačen pogled, drugačen način obravnave zakramenta, in da je prav ta način lahko ključnega pomena zlasti za celotno pereče vprašanje glede poslanstva, glede našega pričevanja Kristusa v svetu. Osnovno vprašanje se namreč glasi: Priče česa smo? Kaj smo videli in prijeli z rokami? Pri čem smo bili udeleženi in kaj smo obhajali? Kam kličemo ljudi? Kaj jim lahko ponudimo?
O avtorju
Alexander Schmemann (1921-1983) je eden najbolj branih avtorjev v pravoslavnem svetu. Bil je duhovnik, mož, družinski oče, profesor, teolog. Rodil se je v Estoniji, odraščal v Parizu, nato se je s svojo družino preselil v ZDA, kjer je poučeval in bil dekan na Pravoslavni teološki fakulteti sv. Vladimirja. Poznan je tudi med katoličani in protestanti, s svojimi mislimi prinaša svežino teološkega pogleda na svet, na žvljenje in še posebej na zakramentalno življenje Cerkve. Izhaja iz najpristnejših temeljev krščanstva in bistrih pogledov na sodobni moderni in celo postmoderni svet.
Odlomek iz knjige Za življenje sveta
»Človek je to, kar jé.« Nemški materialistični filozof Feuerbach je mislil, da je s to izjavo končal vse »idealistične« domneve o človeški naravi. V resnici pa je, ne da bi se tega zavedal, izrazil najbolj religiozno idejo o človeku. Davno pred Feuerbachom je bila namreč ista opredelitev človeka podana v Svetem pismu. V svetopisemski zgodbi o stvarjenju srečamo človeka najprej kot lačno bitje, katerega hrana je ves svet. Avtor prvega poglavja Prve Mojzesove knjige pravi, da je Bog takoj za tem, ko je človeku ukazal, naj se množi in si podvrže zemljo, naročil, naj jé od sadov zemlje: »Bog je rekel: ‘Glejta, dajem vama vse zelenje s semenom … in vse sadno drevje, katerega sadje nosi seme. Naj vama bo v hrano.’«
Človek mora jesti, da lahko živi. Svet mora vnesti v svoje telo in ga pretvoriti v samega sebe, v meso in kri. V resnici je to, kar jé, in ves svet je kot vseobsegajoča miza na gostiji. Podoba gostije ostaja skozi vse Sveto pismo osrednja podoba življenja. Je podoba življenja ob njegovem stvarjenju in podoba sveta ob njegovem koncu in izpolnitvi: »da boste jedli in pili pri moji mizi v mojem kraljestvu«.
Mnenja
Zaenkrat še ni mnenj.