V prah strti prestol

O knjigi V prah strti prestol

Nesojeni monarh v službi idealov združene Evrope

Navadili smo se, da slovensko slovo od habsburške dinastije jeseni 1918 ponazorimo z besedami voditelja slovenskih katoliških narodnjakov Antona Korošca, ki je zadnjemu cesarju Karlu dejal: »Veličanstvo, prepozno je. Usoda je že odločila!« To je ena izmed iztočnic, ki uvede monografijo o poslednjem nesojenem pretendentu na habsburški prestol, intelektualcu, svetovljanu in zapriseženem Evropejcu, Ottu von Habsburgu. Delo celostno zaokroža poglobljeno in vsestransko analizo časa ter prostora avtorjevih predhodnih del Od majniške deklaracije do habsburške detronizacije (2016) in Po razpadu skupne države (2020).

Monografija Andreja Rahtena ni samo zgodba o zadnjem cesarskem kandidatu za habsburški prestol, temveč veliko več. Besedilo monografije je zato poglobljen in široko zastavljen pregled slovenskih gledanj in dojemanj habsburške dinastije v času, ko ta ni bila več na prestolu, a je po svojih posameznikih še vedno imela določen vpliv. Nekronani cesar Otto von Habsburg je bil nosilec ideje svojih prednikov in je imel izvirno oseben odnos do držav, ki so se razvile na pogorišču podonavske monarhije, vključno z novonastalo južnoslovansko državo. Usoda družine, ki se je morala zaradi nenaklonjenosti uradne Avstrije večkrat seliti in iskati prostor pod soncem, pa mu je pomagala, da je prešel stopnjo zgolj čakajočega pretendenta ter se razvil v razgledanega in uglednega politika, ki je s svojimi kozmopolitskimi držami zastopal klasične vrednote srednjeevropske družbe in nato prispeval pri priznanju osamosvojitvenih teženj vrste narodov, med temi tudi Slovencev, ter pri njihovem vključevanju v Evropsko unijo.
Iz recenzije prof. dr. Bogdana Kolarja

Andrej Rahten v pričujočem delu zaokroža trojni monografski prikaz konca habsburške monarhije, slovensko-avstrijskih razhajanj in vrednostnih pogledov v slovenskem in mednarodnem prostoru na Habsburžane po njihovi ugasli môči. Skozi njegovo celotno življenjsko pot se posebej posveti osebnosti in širokemu političnemu delovanju prvorojenca zadnjega habsburškega vladarja Karla, Otta von Habsburga – od njegovih restavracijskih prizadevanj v različnih političnih položajih, kasnejši odpovedi družinskemu prestolu, vodenju panevropskega gibanja in dela v Evropskem parlamentu, do podpore slovenski osamosvojitvi in vključevanju Slovenije v evropski integracijski proces.
Iz recenzije dr. Jurija Perovška

Iz knjige:

Redko pa se vprašamo, zakaj (večinoma resda samo delno ohranjeni) spomeniki iz obdobja pred komunistično Jugoslavijo čemijo v kleteh muzejev in se jih ne restavrira ter vrne na stara mesta? Tudi tisti, ki danes načeloma nasprotujejo podiranju spomenikov, o tem sploh ne spregovorijo. Podobno velja za res nenavaden izbor imen ulic, za katera se pogosto zdi, da so kombinacija nekakšne inercije zatečenega stanja, oblastniške samovolje in nepoučenosti. Zakaj se ne sledi zgledu narodov, ki imajo večje spoštovanje do zgodovine? V evropski prestolnici, v Bruslju imata vsak svojo ulico tako Marija Terezija kot tudi Jožef II., pa tega nihče ne šteje za znak nekakšne habsburške nostalgije ali zgodovinskega revizionizma. V Opatiji, na primer, se lahko sprehajamo tako po Ulici maršala Tita kot tudi Obalnom šetalištu Franje Josipa. Kljub temu (ali pa morda tudi zato) je hrvaška historiografija zmogla vzpostaviti kritično distanco do obeh oblastnikov. Celo v nekoč iredentističnem Trstu, kjer je eden od osrednjih trgov poimenovan po atentatorju na Franca Jožefa Oberdan(k)u, stojita danes ponovno spomenika cesarici Sisi in miramarskemu gospodarju Maksimiljanu. Habsburški prestol je res ostal strt v prahu. A to ne bi smela biti ovira za vsestransko vrednotenje slovenskega dojemanja nekdanje dinastije v postimperialni dobi, ki sega tudi preko starih floskul o »ječi narodov« in »gnili monarhiji«. Tajiti ali prikrajati zgodovinsko vlogo vladarjev je seveda možno nekaj časa, nikakor pa ne večno. Pa naj bodo z Dunaja, iz Beograda ali Kumrovca.
(Str. 366)