Tretja maska

Ta surovi realistični roman je fikcija izpod mojstrskih prstov pisateljice Care Santos. In čeprav je fikcija, bi vsekakor lahko šlo za povzetek novinarskega raziskovalnega dela v zvezi z resničnim dogodkom, enim tistih, ki pretresejo našo vest, kadar za njih slišimo ali izvemo iz medijev. Tistih, ob katerih se vprašamo, kako je mogoče, da je do česa takega sploh prišlo. Kako je tako mlada oseba zmožna storiti kaj tako okrutnega? Morda ogromno ljudi meni, da je včasih bolje, če resnice sploh ne poznamo. Ampak kako bomo potem preprečili, da se kaj takega ne bi spet zgodilo? Se upaš soočiti s svojo tretjo masko?

O avtorici:

Care Santos, rojena leta 1970 v Mataróju (Barcelona), je študirala pravo, vendar je že v mladih letih začela delati kot novinarka. Je avtorica bogatega opusa za mlade in odrasle, ki stike s svojimi bralci pogosto ohranja na forumih in srečanjih. Njena dela so prevedena v več kot dvajset jezikov, prejela pa je tudi že številne nagrade in priznanja. Med drugim je dobitnica nagrade Edebé za mladinsko književnost (2003 in 2015), Gran Angular (2004), Alandar (2006) ter nagrade Protagonista Jove po izboru bralk in bralcev. Prejela je tudi nagrado Ramona Llulla za katalonsko književnost (2014), Nadal (2017) in Cervantes Chico (2020), ki je priznanje avtorici za življenjsko delo na področju otroške in mladinske književnosti.

Knjiga žal ne govori o pustnih maskah, ampak o tistih, ki jih nosimo in srečujemo vsak dan. Starejši smo se na to bolj ali manj navadili. Ko pa gre za naše otroke, se je vredno zamisliti o tej naši tako samoumevni drži. Upam, da dovolj dobro poznamo sami sebe in si upamo biti iskreni. Ko koga prvič vidimo, ga hitro uvrstimo v to ali ono skupino, ki nam bolj ali manj pride prav. Ne gre drugače. Avtorica zgodbe o sodobnem odraščajočem dekletu nam vešče riše to naše početje. Različne osebe gledajo na glavno junakinjo, Diano, z vseh mogočih stališč. Od trgovke do prijateljic, sošolk. Vsi na nek način opisujejo to, kar vidijo od zunaj. Ampak tudi njeni starši zgrešijo bistveno potezo svoje hčerke. Ne le zamudijo priložnost za dobro in vzgojno povezanost s svojim otrokom, dobesedno zaradi tega uničijo življenje.

Prav zaradi tega je vredno prebrati to knjigo. Da ne bomo hodili mimo naših otrok in se na koncu čudili, morda celo zgražali nad njimi. Otroci so naše ogledalo, ki ga precej neradi vzamemo v roke. Ob Diani vidimo, da to ni dobro za nikogar. Res da je vedno upanje, ki ne osramoti, in tega to dekle še kako potrebuje. A s sklicevanjem le na to, bi težko odpravili svojo odgovornost in krivdo. Ko ob povratku v šolo glavna junakinja doživi le nasprotovanje, ji dobrohoten pogled in objem čistilke, ki ne potrebuje nobenih besed, daje novo moč. To pa zmore vsak izmed nas, če je le dovolj iskren. Takih Dian, ki potrebujejo dobrohoten in prijazen pogled, je veliko tudi med nami. Gotovo mladi danes marsikaj zakrivijo, kar starejši težko sprejmemo. V veliki meri so to dejanja obupa, razočaranja, nasprotovanja in pogosto tudi prevpraševanja vseh nas odraslih. Želijo si biti vredni naše pozornosti, potrebujejo našo potrditev, predvsem pa da jim ne natikamo mask, ki v sebi nimajo niti trohice zaupanja in vere v njihovo prihodnost.

Danes pogosto mladim nataknemo masko, ki bolj ali manj izraža naše obsojanje, da stalno bežijo v svet digitalnega. Samo za računalnikom, telefonom so, tarnamo. Nič jih ne zanima svet odraslih, se pritožujemo. Aplikacije na pametnih telefonih so jih čisto zasužnjile, je še pogost naš komentar. Da mlade označimo s temi nalepkami, ničesar ne razreši. Le zid med generacijami je še višji in močnejši. Mladi tudi v svetu socialnih omrežji iščejo smisel, sprejetje in izzive. Ob počasnem odkrivanju podobe zelo konkretnega dekleta z imenom Diana ob napetem branju te zgodbe, ki mora na hitro odrasti, bomo lahko našli tudi možnosti za to, da bo takih Dian vedno manj. Predvsem pa da ne bomo preveč lahkotno zgražali nad mladimi.