Vesoljska trilogija naj bi spadala v žanr znanstvene fantastike, vendar kdor bo v Vesoljski trilogiji iskal klasične vsebine tega žanra, bo presenečen. Najprej zato, ker je bila napisana v letih od 1938 do 1944 – danes vemo o planetih, ki jih opisuje, neizmerno več in so nekateri opisi za današnjega človeka res naivni, drugič pa zato, ker je Lewis uporabil znanstveno fantastiko bolj za kuliso oz. bolje rečeno zastor, v katerega je zavil sporočila, ki jih je želel posredovati bralcem. Tudi sam je imel pomisleke, ali naj bi to delo uvrstili med fantazijski žanr. Nazadnje je ugotovil, da bo edino na ta način prišlo med ljudi. Sam v knjigi pravi: »Na moj pomislek, češ, če bomo sprejeli fantazijski žanr, bi bralci utegnili zgodbo razumeti kot neresnično, je (Ransom) odgovoril, da bo v pripovedi kljub temu dovolj namigov za tiste redke, zelo redke bralce, ki so se ob branju pripravljeni poglobiti v sporočilo.«
V tretji knjigi, Ta ogabna moč, je najmanj elementov znanstvene fantastike, dogaja se v angleškem mestecu Edgestaw, kjer hoče združba pokvarjenih znanstvenikov uničiti tradicionalne vrednote in uvesti izprijeno nadvlado nad svetom. Zadnji del je najobširnejši, vendar tudi najbolj zahteven za branje in razumevanje. Lewis je tudi v tem delu ostal zvest sam sebi: ne manjka vrtoglavih miselnih premetov; o simboliki, v katero je zavil sporočila, ki jih je želel povedati, so napisane obsežne študije, v blogih angleških bralcev lahko zasledimo cele traktate o pomenu Lewisovih prispodob.
