Škof Abraham, Loški gospod

Škof Abraham je dobro znan v zgodovini našega slovenskega naroda. Kot mlad, visoko izobražen duhovnik, je deloval v »dvorni kapeli« cesarja Otona I. in potem njegovega naslednika cesarja Otona II. Po tedaj ustaljeni praksi je cesar Oton II. škofu Abrahamu podelil obširna posestva na Koroškem in Kranjskem. Da bi škof Abraham lažje deloval med svojimi slovenskimi verniki, je v svoj obredni priročnik dal zapisati temeljna besedila, ki jih je uporabljal pri pastoralnem delu med našimi predniki, poznana pod imenom Brižinski spomeniki.

»V zapisih škofa Abrahama najdemo torej najstarejši zapis ne le v slovenskem, ampak sploh v slovanskih jezikih.« (Metod Benedik)

O avtorici:

Helena Janežič ima zgodbe rada že od malih nog. Sprva so ji jih brali drugi, potem je ogromno prebrala sama, nato jih je pripovedovala svojima otrokoma, danes pa kakšno, ki se ji mota po glavi, tudi zapiše. Tudi zaradi zgodb in ljubezni do knjig je študirala zgodovino in bibliotekarstvo. Zaposlila se je v Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK), kjer se ukvarja z zbiranjem in s hrambo gradiva, ki ga ustvarijo Slovenci po svetu.

Pred časom je v Nuku – hiši tisočerih knjig – odkrila, da med policami živi drobno pernato bitje in prigode radovednega čukca, ki podnevi spi na policah med Nukovimi knjigami, ponoči pa raziskuje bogastvo naše narodne knjižnice, zapisala v knjigi z naslovom Čukec Nukec, zgodbe o malem čuku, ki živi v Nuku.

Zelo rada živi v Škofji Loki, mestu s tisočletno tradicijo, ki je tudi njen rodni kraj. O Škofji Loki govori tudi zgodba V naročju dobrega velikana in pa najnovejša o škofu Abrahamu. Zgodbo je ilustrirala, prav tako Škofjeločanka, slikarka Agata Pavlovec.

Tudi tega se je dobro spominjal, da mu je še istega leta mladi cesar Oton II. podelil nov kos ozemlja v prelepih krajih okrog Lonke. In da ga je močno skrbelo, ali bodo tamkajšnji prebivalci razumeli, kar jim pripoveduje. Govoril je namreč nemško in latinsko, ni pa znal jezika ljudstva iz krajev, ki jih je pravkar prejel v dar.

»Želel sem jim spregovoriti po njihovo, pa sem prosil pisarja, da je prepisal stare zapiske dveh molitev in ene pridige v njihovem jeziku v mojo škofovsko knjigo. V svoji popotni torbi sem jih vedno nosil s sabo.«

Abraham je bil skrben mož, ki je imel rad zapisano besedo, zato so se trije listi s pridigo in dvema molitvama ohranili vse do današnjih dni. Ni pa mogel niti slutiti, da bodo jeziku, v katerem so zapisani, nekoč, mnogo stoletij pozneje, rekli slovenščina.