Vesoljska trilogija naj bi spadala v žanr znanstvene fantastike, vendar kdor bo v Vesoljski trilogiji iskal klasične vsebine tega žanra, bo presenečen. Najprej zato, ker je bila napisana v letih od 1938 do 1944 – danes vemo o planetih, ki jih opisuje, neizmerno več in so nekateri opisi za današnjega človeka res naivni, drugič pa zato, ker je Lewis uporabil znanstveno fantastiko bolj za kuliso oz. bolje rečeno zastor, v katerega je zavil sporočila, ki jih je želel posredovati bralcem. Tudi sam je imel pomisleke, ali naj bi to delo uvrstili med fantazijski žanr. Nazadnje je ugotovil, da bo edino na ta način prišlo med ljudi. Sam v knjigi pravi: »Na moj pomislek, češ, če bomo sprejeli fantazijski žanr, bi bralci utegnili zgodbo razumeti kot neresnično, je (Ransom) odgovoril, da bo v pripovedi kljub temu dovolj namigov za tiste redke, zelo redke bralce, ki so se ob branju pripravljeni poglobiti v sporočilo.«
Sporočilo prve knjige, S planeta molka, govori o grehu in poželenju. Zgodba se začne z ugrabitvijo Elvina Ransoma, naključno mimoidočega lingvista, ki ga znanstvenik Weston in njegov pajdaš Devine želita žrtvovati bitjem na Marsu. Napeta zgodba je v resnici podlaga za ubeseditev dejstva, zakaj se Zemlja imenuje planet molka – njen angel, ki se je izpridil, se je zaradi svoje pokvarjenosti zakrknil in prenehal komunicirati z angeli drugih planetov – z nebesi, zato le-ti ne vedo, kaj se dogaja na Zemlji.
