Potovanje na Venero

O knjigi Potovanje na Venero

Vesoljska trilogija naj bi spadala v žanr znanstvene fantastike, vendar kdor bo v Vesoljski trilogiji iskal klasične vsebine tega žanra, bo presenečen. Najprej zato, ker je bila napisana v letih od 1938 do 1944 – danes vemo o planetih, ki jih opisuje, neizmerno več in so nekateri opisi za današnjega človeka res naivni, drugič pa zato, ker je Lewis uporabil znanstveno fantastiko bolj za kuliso oz. bolje rečeno zastor, v katerega je zavil sporočila, ki jih je želel posredovati bralcem. Tudi sam je imel pomisleke, ali naj bi to delo uvrstili med fantazijski žanr. Nazadnje je ugotovil, da bo edino na ta način prišlo med ljudi. Sam v knjigi pravi: »Na moj pomislek, češ, če bomo sprejeli fantazijski žanr, bi bralci utegnili zgodbo razumeti kot neresnično, je (Ransom) odgovoril, da bo v pripovedi kljub temu dovolj namigov za tiste redke, zelo redke bralce, ki so se ob branju pripravljeni poglobiti v sporočilo.«

Druga knjiga, Potovanje na Venero, nas prenese na planet Perelandro, kjer se iščeta Gospa in Kralj, prispodobi za Adama in Evo pred padcem. Nečlovek v podobi zapeljivca Westona skuša izpriditi Gospo in preprečiti njeno pokorščino Maleldilu (Jezusu). Bralec spremlja njegovo zapeljevanje in Ransomovo nemoč, ko jo skuša ubraniti pred njegovim izprijenim nagovarjanjem. Skozi celotno knjigo se Westonovo zapeljevanje stopnjuje in izkaže osupljivo iznajdljivost ter vztrajnost. Ransom, ki je bil poslan na Venero, da bi »bil zraven«, dejansko lahko počne samo to, da je tam. Mar to ne spominja na Marijino vlogo v odrešenju? Bila je zraven … Vztrajnost bralca, ki mora z njima preživeti vse dolge ure v popolni temini podzemlja, ko se izkaže neverjetna zvitost zla, ki neprestano napada in zavaja nedolžno Gospo, je poplačana z zmago dobrega.