Ko odnosi postanejo družina: oblikovanje edinstvenosti in povezanosti skozi prizmo sodobne nevropsihologije-dopolnjena izdaja

O knjigi:

Od razvoja možganov do odnosne dinamike

Poglobitev v skrivnosti razvojnih obdobij družine je ključno za oblikovanje empatičnega odzivanja in razumevanja stisk, v katerih se znajdejo družine in njihovi člani. Knjiga ponuja celovit in poglobljen pregled razvojnih obdobij družine ter razkriva, kako se posameznikovi razvojni procesi neločljivo prepletajo z razvojem odnosnih sistemov. Posebna dodana vrednost knjige je razširjeno poglavje o mladostnikih, ki osvetli to kompleksno razvojno fazo skozi aktualna spoznanja znanosti. Skozi prizmo interpersonalne nevropsihologije knjiga pokaže, kako globoko so naši možgani »odnosni organ« ter kako se družina skozi vse faze razvoja sooča, uči in raste. Branje tako ne ponuja le razlage, temveč tudi uvid vase in v druge ter v medosebni prostor med nami.

Struktura monografije je pregledna in logično zasnovana. V uvodnih poglavjih avtorica sistematično predstavi temeljna teoretična izhodišča za razumevanje družine kot sistema, ki se razvija skozi življenjski cikel. Sledi analiza petih razvojnih faz družine, ki jih avtorica smiselno opredeli glede na ključne spremembe in naloge posameznih obdobij: od oblikovanja odrasle osebe, partnerskega odnosa in starševskega podsistema do obdobja odhajajočih otrok in pozne odraslosti. Posebej izpostavi pomen sprememb v ravnovesju odnosov ob prehodih med fazami, saj ti prehodi prinašajo stresne dražljaje, ki lahko, če so ustrezno naslovljeni, postanejo vir razvoja tako za družino kot za posameznika. V dopolnjeni izdaji avtorica pomembno nadgradi obstoječa poglavja z novimi spoznanji s področja interpersonalne nevropsihologije in sodobne teorije navezanosti, s čimer poglobi razumevanje družinskih odnosov kot temeljnega razvojnega okolja posameznika. Avtorici je uspelo kompetentno in poglobljeno povezati klasične sistemske in sodobne relacijsko-nevropsihološke poglede, s čimer monografija presega okvirje tradicionalnih razvojnih modelov družine. Delo ohranja svojo znanstveno doslednost in hkrati visoko strokovno uporabnost, saj ponuja bogato teoretično ozadje, dopolnjeno s primeri iz prakse, ki omogočajo konkretno razumevanje družinskih procesov.
Iz recenzije prof. dr. Barbare Simonič

Dopolnjena izdaja tako ne pomeni zgolj posodobitve izvirnika, temveč njegovo znanstveno poglobitev in prehod v novo paradigmo razumevanja družine kot nevrorelacijskega sistema. Monografija s tem presega klasične psihološke pristope in odpira nova raziskovalna in terapevtska izhodišča. Delo zato predstavlja enega najpomembnejših slovenskih prispevkov k sodobni psihološki in terapevtski misli ter je v vseh pogledih znanstvena monografija, ki s svojo teoretsko in aplikativno močjo zasluži najvišjo strokovno oceno.
Iz recenzije prof. dr. Christiana Gostečnika

O avtorici:

Saša Poljak Lukek je doktorica znanosti in specialistka zakonske in družinske terapije. Sodelovala je na več mednarodnih konferencah in je avtorica številnih strokovnih člankov s tega področja. Na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani kot docentka predava in vodi vaje na drugostopenjskem magistrskem programu Zakonske in družinske študije in na izpopolnjevalnem programu Zakonska in družinska terapija. Poleg tega že deset let opravlja psihoterapevtsko delo po modelu relacijske družinske terapije. Pri svojem delu se srečuje z družinami, ki potrebujejo vodstvo pri spreminjanju medosebnih odnosov, s pari, ki poskušajo rešiti svoj odnos, in tudi s posamezniki, ki se znajdejo v duševni stiski ali v povečanem stresu. Ureja spletno stran zacniznova.si, na kateri strokovnjaki delijo informacije o odnosih in duševnem zdravju ter si prizadevajo za zmanjševanje stigmatizacije duševnih bolezni.

Je mati, žena, hči, sestra, teta, snaha in svakinja. Vse te vloge ji omogočajo, da je njeno strokovno tera­pevtsko delo tudi sočutno, njeno akademsko delo pa podkrepljeno s prakso in izkušnjami.

Iz knjige:

Človek ni le njegovo vedenje, čustvovanje in mišljenje. Človek je veliko več. Človek je tudi medosebni prostor, ki se ustvari med dvema osebama. V tem prostoru se oblikuje bistvo človeške identitete. V središče teoretičnega razumevanja človeškega razvoja spet postavljamo odnos. Človek namreč postane tisto, kar doživi v odnosu, lahko pa se tudi spreminja glede na fleksibilnost, ki jo vnese v odnose. Če so odnosi varni, predvidljivi in regulativni, se v človeku razvije notranji občutek, da je vreden, viden in pomemben ter da so njegova čustva in potrebe pravilni oziroma upravičeni. Po drugi strani pa prekinjeni stiki v odnosih oblikujejo občutek, da je v jedru nekaj narobe. To pa vodi v disociacijo, notranji konflikt ali rigidne obrambne vzorce. Človek postane tisto, kar doživi.
Dobra novica, ki jo prinaša teorija interpersonalne nevropsihologije, pa je, da ti vzorci niso statični. Nevroplastičnost nam omogoča stalno učenje ter spreminjanje lastnega doživljanja in vrednotenja. Ključ do tega je v razvoju fleksibilnih odzivov v odraslih odnosih. Ob učenju refleksivnega zavedanja, ki predstavlja sposobnost razmišljanja o sebi in empatičnega razumevanja drugega, ob učenju učinkovitih načinov čustvene regulacije v odnosih, ob odprtosti za dialog z drugimi ter iskanju novih načinov povezovanja z drugimi, se razvija fleksibilno odzivanje. Sili nas v preseganje starih rigidnih vzorcev in s tem v oblikovanje odnosov na nov način, kar predstavlja osebnostno rast ter nadaljnji razvoj odnosov. Fleksibilni, čustveno usklajeni odnosi posledično krepijo nevroplastičnost, koherentnost identitete ter občutek samozavedanja in medsebojne povezanosti.
(Str. 11)