Igra resnic

O knjigi Igra resnic:

Iz brezen obljubljene dežele

Kresanje individualne, družbene, politične in zgodovinske resnice lahko zlahka načne še tako trden stav posameznika, predvsem če gre za odraščajočo in razmišljujočo osebo. Romaneskni protagonist je sprva ujet v ideološko motivirano resnico okolja, v katerem živi, a ko se odpravi v tujino, kjer prevladuje drugačno razumevanje polpretekle zgodovine, spozna drugo, še ne slišano plat zgodbe, s katero počasi sam rekonstruira pretekle dogodke in si ustvari povsem novo sliko.

Roman Igra resnic je v večji meri postavljen v sedemdeseta in osemdeseta leta dvajsetega stoletja, v čas Socialistične federativne republike Jugoslavije. Dogajalna prostora sta dva, Slovenija in Argentina. Glavni romaneskni protagonist, Jure, je član Planinskega društva Ljubljana Matica ter s svojimi prijatelji načrtuje potovanje v inozemstvo in vzpon na Aconcaguo. Kljub temu tipološko ne gre za tipičen gorniški roman, saj je alpinizem samo motiv (in hkrati tudi simbol), ki s svojo vlogo glavnemu junaku omogoča tako osebnostno kot mišljenjsko rast. Jure, ki je odraščal in je bil vzgajan pod ideološkim vplivom komunistične partije, v Argentini spozna, da vse, kar je dotlej vedel o dogodkih med drugo svetovno vojno, le ni tako črno-belo, kot je sprva mislil. S pomočjo soočanj z ljudmi, ki so bili neposredno vključeni v med- in povojno dogajanje, pride do novih dognanj, ki so zanj vse prej kot lahka. Nova plat zgodbe v njem prebudi različna negativna čustvena stanja (npr. dvom, sram, tesnoba, krivda), ki jih čez dan skuša potlačiti, a ponoči privrejo na plan in se udejanjijo v obliki nočnih mor. Dodatno mu življenje lepša in obenem otežkoča ljubezen. Njegov naivnoromantični odnos z argentinsko Slovenko Simono je že na samem začetku postavljen pod vprašaj, na preizkušnji pa je tudi Juretova drža, ko mora spoznanje novih resnic ob vrnitvi v domovino soočiti s svojimi domačimi in ukoreninjenimi vzorci socialističnega okolja.

Iz knjige:

Ura je polnoč. V moji sobi je soparno. Čeprav smo sredi zime, se neprestano premetavam in se zbujam prepoten. Ves čas se mi po glavi podijo težke misli. Tokrat ne o pobojih in množičnih smrtih, temveč o ljudeh, ki mi iz oddaljenega gozda kričijo prošnje, naj spregovorim o resnici. Sedaj sem njihov zastopnik na Zemlji in dolžan sem pričati o tem, kaj se jim je zgodilo. V meni se prebuja globok občutek krivde, za katerega vem, da se kot majski hrošč ne bo umiril, dokler ne prispe do cilja.
Že četrtič sem se napol predramljen napotil k oknu, ga odprl na oberliht in v nosnice posesal svež in ledeno mrzel nočni zrak. Možgani so se predramili, jaz pa sem se ulegel v svojo posteljo in se zastrmel v strop. Tema se staplja s temo in ustvarja še več teme … Moje misli postajajo mračne. NE! Tega nočem! Moram zaspati, da pride jutro in se ponovno zdani.
Če bi bila vsaj ti tu, ljubezen moja. Upam, da sladko spiš in da misliš kaj name …
(Str. 226)