Hans Urs von Balthasar: Teolog lepote

O knjigi Hans Urs von Balthasar: Teolog lepote:

Neustavljiv iskalec lepote Boga

Pričujoče delo Elia Guerriera je natančno orisana biografija enega najpomembnejših teologov prejšnjega stoletja, Hansa Ursa von Balthasarja (1905–1988), ki je med drugim zaslužen tudi za to, da si je teologija po stoletjih še vedno upala govoriti o lepoti. Avtor, ki je švicarskega teologa poznal osebno, s posebno vnemo predstavlja dogodke iz njegovega življenja in številna srečanja z osebnostmi iz literarnega, filozofskega in teološkega sveta ter natančno in jasno razčleni njegovo teološko misel.

Balthasar, skupaj z Ratzingerjem in de Lubacom tudi ustanovitelj revije Communio, je bil imenovan za kardinala, a je umrl dva dni pred tem, ko bi bil 28. junija 1988 povzdignjen. Biografski del monografije bralca povede od otroških in mladostniških let Hansa Ursa von Balthasarja, ki so bila zaznamovana z raziskovanjem glasbe in književnosti, pa vse do odločitve za duhovniški poklic, delovanja med jezuiti in končno tesnega sodelovanja z Adrienne von Speyr, ki ni naletelo na odobravanje duhovnikovih nadrejenih. Nadalje nam avtor prikaže, kako je zaupanje v to, da dela prav in dobro, vodilo mladega teologa po »stranskih« poteh, ki so ga pripeljale do novih priložnosti: ustanovitve Janezove založbe, ki deluje še danes, poznanstev z intelektualci tistega časa, ki so obogatili njegovo teološko misel, ter končno do izdaje obsežnega opusa petnajstih zvezkov, združenih v knjige Veličastvo, Božja dramatika in Teologika, v katerih so predstavljeni temelji njegovega razmišljanja in ki veljajo za najbolj izvirno delo katoliške misli v preteklem stoletju. Vsebina tega izjemnega prispevka je predstavljena in natančno razčlenjena v drugem delu pričujoče knjige, ki švicarskega teologa upravičeno predstavi kot občutljivega opazovalca zahodne kulture, vselej osredotočenega na lik Kristusa, oziroma z besedami Henrija de Lubaca »morda najbolj izobraženega človeka svojega časa«.

Iz knjige:

Dobro je tisto, kar je prikupno na kakšni stvari: omnia bonum appetunt, pravi Tomaž z Aristotelom. Vendar mora bitje, ki stremi po dobrem in mu je podarjeno, biti tudi samo pripravljeno, da se podarja zastonj in brez preračunavanja. Na ravni človeka to pomeni: človek ima na vsaki stopnji življenja pravico do ljubezni; prav tako mora biti pripravljen ljubiti v vsakem trenutku. Paradoksen zakon ljubezni je, da obvezuje k svobodni podaritvi sebe. Ta paradoks je po Balthasarju jasno povzet v Pavlovi besedi: »Ne bodite nikomur dolžniki, razen če gre za medsebojno ljubezen« (Rim 13,8). Ponovo se prikaže Balthasarjevo osnovno prepričanje, da je ljubezen najprepričljivejša apologetika, ker sestavlja najgloblje jedro ustvarjenega bitja in tudi odrešenja.
(Str. 293–294)

Resnica, dobrota in lepota so tako zelo transcendentalne lastnosti bitja, da jih moremo dojeti samo drugo v drugi in po drugih. V svoji celovitosti dokazujejo neizčrpno globino in prekipevajoče bogastvo bitja. Končno pokažejo, da je vse razumljivo in razkrito šele zato, ker je utemeljeno v poslednji skrivnosti.
(Str. 296)

Prelistaj knjigo>>