Človek, ki je kadil Biblijo

19,90 

Založba: Kerigma
Vezava: mehka

Avtorica prevoda: Vlasta Deželak
Leto izdaje: 2020
Število strani: 237

Pretresljiva življenjska zgodba bivšega zapornika

»Prek vseh teh pretresov sem se naučil vsaj tega: splača se zaupati Bogu. Naučil sem se zaupati temu, da se splača ljudem povedati resnico«.
Wilhelm Buntz (iz knjige) 

Na zalogi

Dostava: do 3 dni

Šifra: KER03 Kategoriji: , Oznaka:

O knjigi Človek, ki je kadil Biblijo:

Življenje Wilhelma Buntza je bilo en velik test vzdržljivosti: kot dojenčka ga je zapustila mati, oče pa ga je odpeljal v dom. Kot mladenič je ubil človeka. Mladoletniški zapor, sodišče, pogojna kazen – to je bil običajen življenjski ritem.

Leta 1983 je Buntz v samici posegel po Bibliji. Ko je prebral eno stran, jo je strgal ven in si jo zvil za cigareto. To je počel, dokler ni prišel do Nove zaveze, ko ga je to, kar je prebral, zadelo naravnost v srce. Bog nam pravi: ‘Zvest sem kot ljubeči Oče’.

Spraševal se je, ali je to mogoče, in si drznil narediti prvi korak v povsem novo smer …

Običajno si želimo, da Božja beseda preide iz glave v srce. Temu človeku se je spustila iz pljuč v srce – dobesedno!

Wilhelm je do upokojitve oktobra 2017 delal v domu za slepe v Freiburgu kot socialni delavec. Je poročen in oče dveh sinov. Ta bivši zapornik danes živi po načelu: »Dajmo opustošiti Pekel in naseliti Nebesa.«

 

O avtorju:

Življenje Wilhelma Buntza je bilo en velik test vzdržljivosti: kot dojenčka ga je zapustila mati, oče pa ga je odpeljal v dom. Kot mladenič je ubil človeka. Mladoletniški zapor, sodišče, pogojna kazen – to je bil običajen življenjski ritem. Leta 1983 je Buntz v samici posegel po Bibliji. Ko je prebral eno stran, jo je strgal ven in si jo zvil za cigareto. To je počel, dokler ni prišel do Nove zaveze, ko ga je to, kar je prebral, zadelo naravnost v srce. Bog nam pravi: »Zvest sem kot ljubeči Oče.« Wilhelm se je spraševal, ali je to mogoče, in si drznil narediti prvi korak v povsem novo smer …

Do upokojitve oktobra 2017 je Wilhelm delal v domu za slepe v Freiburgu kot socialni delavec. Je poročen in oče dveh sinov. Ta bivši zapornik danes živi po načelu: »Dajmo opustošiti Pekel in naseliti Nebesa.«

 

Odlomek iz knjige:

Ko je moja mati izvedela, da je noseča, je v najmočnejšem švabskem dialektu rekla mojemu očetu: »Tga utroka ne maram.« … položila me je v otroško posteljico in mi od takrat naprej komaj še namenila kakšen pogled. (…) Zame skrbela moja starejša sestra Sabine – seveda bolj slabo kot pa pravilno, kot to pač zmorejo štiriletniki. Opazovala je, kaj počne moja mati z enoletno Claudio, in je enako počela z mano. … Hranila me je s čim takim, česar dojenčki raje naj ne bi dobili. Mazala me je s čim takim, kar ni dobro za dojenčkovo kožo. In ker je sicer videla, kako je moja mati povijala majhno Claudio, vendar od nje zame ni dobila plenic, me je povijala v časopisni papir. Kričal sem, kot bi me dajali iz kože – skoraj neprenehoma. Po nekaj tednih moja mati ni več zdržala kričanja. Zagrabila me je in odšla na bližnje polje. Tam me je hitro odložila ob rob poti, me pustila vreščati in šla naprej.

Splezal sem iz razbitine, kot kaj več opla ni bilo več mogoče označiti … Max se je pojavil ob meni, tudi on je bil kot po čudežu na videz nepoškodovan. Pogledala sva prek križišča. Policijski avtomobil je stal približno deset metrov naprej, povsod naokrog so ležali raztreseni kosi pločevine in drobci. Policist na voznikovem sedežu je gledal groteskno v zrak – ali je bil mrtev? (…) Sodnik je potrdil to, česar sem se bal: sovoznik policijskega avtomobila je bil hudo poškodovan, voznik je bil mrtev. Zdaj nisem bil več le tečen domski otrok, ki se je tepel z drugimi mladostniki. Bil sem zločinec.

Mnenja

Zaenkrat še ni mnenj.

Bodi prvi ocenjevalec “Človek, ki je kadil Biblijo”