O knjigi:
Družina kot najbolj smiselna naloga posameznika in družbe
V slovenščini je Elisabeth Lukas doslej izdala petnajst naslovov. Družina in smisel je med njimi posebnost, saj gre za njeno izvirno slovensko knjigo. V njej je zbrala svoja najbolj aktualna spoznanja o družini z vidika smisla, ki so bila raztresena po njenih drugih delih.
Knjiga je izšla leta 1993 kot uvod v mednarodno leto družine, na znanstvenem simpoziju leto pozneje je v Ljubljani poleg Elisabeth Lukas predaval tudi Viktor E. Frankl. Izkušnje pričajo, da vsebina knjige ni danes nič manj aktualna kot pred tremi desetletji. Današnji podatki o duševnih motnjah, težavah v odnosih, osamljenosti in brezsmiselnosti še bolj kot takrat kažejo, da so lepo družinsko sožitje in zdravi odnosi v njem med največjimi vrednotami, ki omogočajo optimalen razvoj posameznika in skupnosti.
Odlomek iz knjige:
Družino imenujemo zarodna celica vsega človeškega življenja, vendar je družina več kot to, je kratko malo
središče življenja. Še nikdar doslej, v nobenem prejšnjem obdobju, nismo bili o tem tako prepričani kot danes, ko spoznavamo kritične posledice decentralizacije družine. Stari so izseljeni v domove, sorodniki se odmikajo drug od drugega, matere in očetje razmišljajo o ločitvi, napol odrasli otroci bežijo od doma, majhne otroke vzgaja televizija, o nerojenih pa se postavlja vprašanje, ali naj bodo sploh še donošeni …
Priznati moram, da je to zelo grob, toda žal prav nič nerealističen opis procesa decentralizacije in
razdrobljenosti, ki danes ogroža družino. Ogrožanje, ki je – če mi je dovoljeno pripomniti – mnogo
hujše kot grožnja sovražnikovih raket. V zgodovini so namreč velike kulture redko kdaj propadle zaradi
zunanjih sovražnikov, propad se je skoraj vedno začel od znotraj.
Vendar tu ne bomo prisegali na temne napovedi za prihodnost. Nikomur tudi ne bo koristilo, če bomo
skušali teoretično analizirati današnjo razdrobljenost družine, mnogo bolj gre za to, da zopet sestavimo
posamezne drobce. To pa pomeni: voditi skupaj, kar spada skupaj, držati skupaj, kar je medsebojno
povezano, in rešiti, kar se zdi izgubljeno. (stran 139)
O avtorici:
Prof. dr. Elisabeth Lukas (1942) je učenka prof. dr. Viktorja E. Frankla. Kot klinična psihologinja in psihoterapevtka se je specializirala za praktično uporabo logoterapije, ki jo je tudi metodološko nadgradila. Po 13 letih dela na področju vzgojnega, družinskega in življenjskega svetovanja je leta 1986 za 17 let prevzela strokovno vodenje Južnonemškega inštituta za logoterapijo, ki sta ga v Münchnu ustanovila skupaj z možem. Po vrnitvi v domovino je pet let delovala kot visokošolska predavateljica, nato pa poučevala terapevte v okviru avstrijskega inštituta za logoterapevtsko izobraževanje ABILE. S predavanji na več kot 50 univerzah po vsem svetu in s prevodi svojih številnih del v 22 jezikov je postala prepoznavna v mednarodnem prostoru. Za svoje delo je prejela častno odlikovanje univerze Santa Clara v Kaliforniji in veliko nagrado sklada Viktorja Frankla mesta Dunaj.
Ocene
Trenutno še ni ocen.