Zakaj so vzvratni otroški avtosedeži varnejši

Čeprav se na prehod otroka iz lupinice v večji avtosedež, ki je obrnjen naprej, pogosto gleda kot na nekakšen zaželen razvojni korak, pa gre z vidika varnosti za prehod na slabše. Zato nekateri tudi po otrokovem 1. letu uporabljajo avtosedeže, ki so obrnjeni v nasprotni smeri vožnje.

Naj bo otrok v lupinici čim dlje!

Pogosto se starši veselijo dne, ko bodo otroka iz lupinice, ki mu je postala tesna ali se v njej sploh ne prevaža rad, prestavili v večji avtosedež, ki je običajno obrnjen v smeri vožnje. In večinoma so otroci te spremembe veseli – prostora imajo več, so višje in imajo boljši razgled.

Z vidika varnosti pa je bil otrok bolje zaščiten, dokler se je vozil v lupinici, obrnjen v nasprotni smeri vožnje. Strokovnjaki zato priporočajo, da prevažamo otroka v lupinici vse do skrajne zgornje meje, ki jo ta dopušča.

Do 4. leta v nasprotni smeri vožnje – običajno v Skandinaviji

Nekateri starši pa se še tudi po tem, ko otrok že preraste lupinico, odločijo za večji sedež, ki je še vedno obrnjen v nasprotni smeri vožnje – t. i. vzvratni avtosedež (izraz se šele počasi uveljavlja).

V Skandinaviji je takšen način prevoza otrok prevladujoč, vse do otrokovega 4. leta starosti ali še dlje, in po statistikah imajo v teh državah najmanjše število smrti in hudih poškodb otrok ob trkih.

Pravzaprav se tudi evropske varnostne smernice jasno pomikajo v to smer – od julija 2013 v EU velja nova uredba za varnost otrok v avtomobilu, imenovana i-Size ali ECE R129. Po standardih i-Size, ki naj bi se uveljavljali postopno (do leta 2018), je obvezna namestitev otroka v sedež tako, da otrok gleda v nasprotno smer vožnje, do 15 mesecev starosti (namesto 9 do 12 mesecev, kot je nalagal stari, sicer še vedno veljavni, predpis EU R44/04).

Zakaj so vzvratni sedeži varnejši?

Glavni razlog, zakaj so vzvratni sedeži varnejši, je v otrokovi anatomiji – glede na preostalo telo ima otrok sorazmerno veliko in težko glavo, njegove vratne kosti in vezi pa so strukturno še nezrele – zaradi česar je pri čelnih trkih še posebej ranljiv.

Dojenčkova glava predstavlja kar 25 % njegove teže, medtem ko ta pri odraslem predstavlja le 6 %. Močne sile ob čelnem trku (ti predstavljajo 72 % vseh trkov), pa tudi ob bočnih trkih, glavo silovito zanihajo naprej in lahko povzročijo prekomerno raztezanje ali celo zlom vratne hrbtenice (pri tem pa tudi poškodbe hrbtenjače) pri majhnem otroku.

Če je otrok ob takšnem trku obrnjen v nasprotni smeri vožnje (v primernem avtosedežu), mu ob nenadnem sunku glava ne zaniha naprej, ampak je potisnjena nazaj v sedež, kar je veliko manjša obremenitev za otrokovo glavo in vrat, saj se sile porazdelijo na širše območje hrbtenice.

Če te sile pretvorimo v kilograme, je moč sil na otrokov vrat ob čelnem trku v naprej obrnjenem sedežu primerljiva 300-320 kg, v vzvratnem sedežu pa 50 kg.

Pomemben je tudi podatek, da čeprav splošna varnost avtomobilov narašča, pa se varnost otrok v avtomobilskih sedežih ob trkih paradoksalno v določenih stvareh zmanjšuje. Vedno bolj toge in močne avtomobilske karoserije namreč zagotavljajo večjo varnost odraslih potnikov, za otroke v naprej obrnjenih sedeži pa to pomeni povečevanje sil na vrat in glavo ob trku.

Vzvratno v drugem letu starosti – petkrat varnejši

Študije in podatki o varnosti in poškodbah otrok v teh dveh tipih sedežev jasno kažejo veliko varnostno prednost vzvratnih avtosedežev pred običajnimi. Po eni izmed tovrstnih študij so otroci v vzvratnih sedežih v 2. letu starosti petkrat bolj varni kot v naprej obrnjenem sedežu. Uporaba vzvratnih avtosedežev naj bi nevarnost težkih poškodb pri otrocih, udeleženih v prometnih nesrečah, zmanjšala za 93 %, uporaba običajnih avtosedežev pa le za 78 %.

Tudi zadnja priporočila (iz leta 2011) Ameriškega združenja pediatrov (AAP) so, da se otroke do 2. leta starosti prevaža v nasprotni smeri vožnje.

V varnostni študiji, ki je bila leta 2008 izvedena po naročilu evropske potrošniške organizacije ANEC, tako lahko preberemo, da je »tehnična skupnost soglasna, da vzvratni varnostni sedeži nudijo najboljšo zaščito, dokler ni otrok star okrog 4 leta«. Iz analize poročil o nesrečah s smrtnim izidom (ali hudimi poškodbami) otrok iz ZDA, VB in Švedske so v tej študiji ugotovili, da bi v večini primerov dober vzvraten varnostni sedež lahko preprečil smrt ali hude poškodbe, ki so jih utrpeli otroci v naprej obrnjenih sedežih.

Tudi tehnični vodja evropskih avtomobilskih varnostnih testov Euro NCAP, kjer na 18-mesečnih in 3-letnih lutkah redno testirajo avtosedeže, James Ellway, priporoča uporabo vzvratnih sedežev do otrokovega 3. leta.

Zakaj ti sedeži niso bolj razširjeni in zakaj na testih niso najboljši?

Kljub tej močnih prednosti z vidika varnosti pa vzvratni avtosedeži pri nas (pa tudi sicer po Evropi) še vedno niso posebej razširjeni. Zanimivo je, da jih niti potrošniške in druge organizacije, ki se ukvarjajo s testiranji in priporočili voznikom/potrošnikom, ne priporočajo prav izrazito.

Počasi se vzvratni avtosedeži sicer uvrščajo na testiranja otroških avtosedežev, na katerih pa običajno njihova končna ocena ni posebej izstopajoča in visoka. Pa ne zato, ker ne bi bili varni, ampak zato, ker je v končni oceni običajno upoštevan tudi vidik enostavnosti (in pravilnosti) nameščanja ter praktičnosti uporabe, udobja, teže ipd.. Pri tem pa vzvratni avtosedeži običajno dobijo nižje ocene, kar jim zmanjša končno oceno.

Poleg tega tovrstnim sedežem tudi varnostne ocene včasih zbija način testiranja, pri katerem se jih testira tudi obrnjene v smeri vožnje, saj večina vzvratnih sedežev za večje otroke omogoča namestitev v obe smeri. Obrnjeni v smeri vožnje ti sedeži ne morejo pokazati svojega pravega varnostnega potenciala, pri končni oceni varnosti pa se ponavadi upošteva najnižja varnostna ocena.    

A tudi tu se počasi situacija spreminja. V letu 2015 (jesen) je bil recimo na uveljavljenem nemškem ADAC testu avtosedežev zmagovalec v svoji kategoriji prav vzvratni avtosedež (Concord Reverso).

Za podatke o ocenah in dejanski varnosti tovrstnih sedežev pa se je zaenkrat še vedno najlažje obrniti na priporočila s skandinavskega trga.

Osebna izkušnja:

Ko sva z možem med bivanjem v tujini naletela na informacije o sedežkih v nasprotni smeri vožnje, so naju prepričali argumenti o večji varnosti in tako sva se odločila, da 2,5-letnika, ki se je sicer že dobro leto vozil v naprej obrnjenemu sedežu, prestavimo v takšen sedež.

Spremembo je otrok relativno dobro sprejel, tudi zato, ker sem se v tistem času sama vozila na zadnjem sedežu zaradi mlajšega otroka v lupinici. Tako sem oba zelo dobro videla, se z njima lahko pogovarjala, igrala in vožnja je hitreje minila.

Težav, ki smo se jih bali, ni bilo

V sedežku v nasprotni smeri vožnje sedaj vozimo že tretjega otroka in nihče od njih s tem ni imel kakih posebnih težav ali da bi se temu upiral (jim je normalno), čeprav imajo tudi izkušnjo vožnje s pogledom naprej (pri starih starših).

• Oba mlajša otroka ste prehod iz lupinice v večji sedež, ki pa je bil ravno tako obrnjen v nasprotni smeri vožnje, doživela kot prehod na boljše, saj sta imela več prostora, bila sta višje in sta imela boljši razgled – iste prednosti, kot bi jih bila deležna ob prehodu na običajen sedež.

• Najstarejšega otroka smo v smer vožnje obrnili ob nakupu sedeža skupine II/III pri njegovih 4,5 letih. Njegov bratec, ki je nekoliko manjše rasti, pa se pri 5 letih še vedno vozi v obratni smeri vožnje. 

• Čeprav naju je z možem sprva skrbelo, ali bo otrok imel dovolj prostora za noge, s tem težav ni bilo, pokrčiti jih morajo šele okrog 4. leta, a tudi takrat to ni posebej moteče.

• Prav tako ni težav s slabostmi, pravzaprav je eden od otrok prvič bruhal v naprej obrnjenem avtosedežku. Tudi v študiji, ki jo je na več tisoč predšolskih otrocih izvedel Volvo, so ugotovili, da smer, v katero je otrok med vožnjo obrnjen, ne vpliva na njegovo slabost. 

• Tudi težav z razgledom nimajo, pravzaprav imajo zelo dober razgled še skozi zadnje okno. Smo se pa v družini morali navaditi, da se tisti, ki gledamo naprej, zavedamo, da bodo otroci, ki gledajo nazaj, stvari videli z zamikom – kar mi vidimo ob približevanju, lahko oni opazujejo ob oddaljevanju. Všeč jim je pa tudi, kadar jih poprosimo: »Ti, ki dobro vidiš nazaj, povej mi, prosim, kaj je tam zadaj.«  

Slabosti vzvratnih sedežev skozi naše oči

• Med negativnimi vidiki lahko omenim to, da je izbira teh sedežev v Sloveniji trenutno razmeroma majhna (a se je v zadnjih letih vendarle precej izboljšala), cene sedežev pa visoke (ne le v Sloveniji, tudi sicer). Se pa splača pogledati tudi v tujino. Naša družina je z naročilom iz tujine pred leti uspela dobiti sedež s ceno, ki je bila povsem primerljiva povprečnim običajnim sedežem na našem tržišču. Je pa takšen sedež vendarle nekoliko tvegano naročati preko spleta, saj ga je najbolje preizkusiti v avtu samem, ker vsak sedež ne sede v vsak avto. Tudi zato, ker vzvratni avtosedež zasede nekoliko več prostora kot običajen sedež (ne nujno v širino, predvsem v globino).  

• Druga slabost je, da so bolj zahtevni za nameščanje, še posebej, če v avtu ni možnosti (ali sedežek nima) isofixa, ki sicer stvar precej poenostavi. Pogosto prestavljanje teh sedežkov je zato precej nepraktično in so bolj primerni za stalno namestitev.

• Ker so ti sedežki s posebnimi pasovi lahko pritrjeni tudi na sprednje sedeže, to pomeni, da sprednjega sedeža na moreš prosto premikati naprej in nazaj, še posebej omejen si glede pomikanja nazaj, saj naslonjalo sedežka zasede kar nekaj vmesnega prostora.  

• Malo neprijetno je tudi, če se voznik pelje z otroki v avtu sam, saj otrok na zadnjih sedežih ne vidi tako dobro, ker so obrnjeni okrog, in z njimi malce težje komunicira. Pri tem so sicer lahko v pomoč ogledala, ki se jih namesti na sedeže na zadnji klopi, tako da lahko v vzvratnem ogledalu vidiš otroka.

• Bolj pozorni pa moramo biti tudi na to, kako so naložene stvari v prtljažniku, saj bi ob čelnem trku lahko poletele proti otrokom, ki so obrnjeni v vzvratno smer.

Viri: rearfacing.co.uk, kidsaway.de,  car-safety.org, telegraph.co.uk

Foto: kissmemom.co.uk, avivaco.uk, rearfacingtoddlers.com, vicarseattechs.com