Zakaj ne želim, da bi moji otroci imeli vse

Eva Strajnar
Nedelja, 29. oktober 2017, 5:24
Image
razvajen otrok4
Naravna želja starša je, da otroku dá največ, kar lahko. Da mu nudi vse, da bo dobro živel. Čeprav je takšna želja razumljiva, se ji moramo starši upreti. Ker je za otroka zelo škodljiva. Imeti vse vedno prinese sosledje – ničesar ceniti.

Iz malega zraste veliko

Hči je bila stara štiri leta. Ker smo imeli možnost, da enkrat tedensko obišče vajo baleta kar v vrtcu, smo jo vpisali. Po mesecu dni smo starši prejeli obvestilo, naj kupimo prvi dres. S pripisom, da je del nujne opreme.

Ni mi bilo prav. Moja navada ni, da otroku po mesecu dni kupim nekaj, kar bi si moral vsaj želeti, kaj šele potrebovati. Pisala sem pismo ravnateljici baletne šole. Da želim, da hči obiskuje balet vsaj kakšno leto, preden dobi svoj prvi uradni dres. Da so pajkice za štiriletno deklico dovolj primerna oprema. Da ne želim, da takoj dobi vse. Odgovor me je presenetil: »Veste, na vsako vajo pridejo punčke z drugačnim dresom. Med seboj prav tekmujejo, katera ima lepšega in vso stvar zajezimo tako, da imajo vse enak dres

Živimo v svetu potrošništva. Vse in takoj sta dve besedi, ki spremljata naš vsakdan. In nevidno zaznamujeta tudi naše privatno življenje. Prikradeta se v našo vzgojo in nam pogojujeta, da ju udejanjamo. Vse in takoj …

Otrok ne sme dobiti vtisa, da je središče sveta

Največja nevarnost ob tem, ko otroku nudimo vse, je, da prejema informacijo, da je središče sveta.

Največja nevarnost ob tem, ko otroku nudimo vse, je, da prejema informacijo, da je središče sveta. Ob teh besedah ne želim izničiti otrokove vrednosti. Otroci so neprecenljivi. In dragoceni. Pa vseeno moramo otroka učiti ravnovesja med tem, da najde resnično vrednost samega sebe, in zavedanjem, da so okoli njega prav tako ljudje, ki imajo vrednost in so pomembni.

Če otroku neprenehoma vse nudimo, ne zna videti drugega človeka, pogosto celo staršev ne. Če ga tako vzgajamo od malega, je neizogibno, da bo mislil, da se svet vrti samo okrog njega. Pa se res? Kaj bo storil, ko bo prvič naletel na podobno mislečega otroka?

Življenje je lepo tudi, če nimamo čisto vsega

Otrok, ki vedno dobi vse, hitro sklepa, da je sreča odvisna od dobrin. Mislil bo, da bo srečen le, če bo imel določeno stvar. Boljši telefon, večji avto na daljinca, najbolj modne uhane …

A prej ali slej pride spoznanje – da vedno dobiti pomeni samo imeti vedno več želja. Ali pa nobene več. Spoznanje, da »več« ne prinese veselja.

Kako se upreti svetu potrošništva?

Učimo otroka premagovanja samega sebe. To nikakor ni »moderno«. Ali preprosto. Seveda nihče ne želi, da bi bil njegov otrok nesrečen. Ali da bi se moral preveč truditi. Pa vendar življenje prej ali slej prinese preizkušnje, tudi otroci se z njimi soočijo že v zgodnjem otroštvu.

Če jih od malih nog vzgajamo, da znajo premagati svoje želje, da znajo kdaj pa kdaj premagati tudi sebe, jim pomagamo, da bodo pozneje v življenju premagali večje ovire. In kaj je boljši način učenja premagovanja kot to, da jim ne nudimo čisto vsega, kar si želijo?

Ko otrok nečesa ne bo dobil, bo seveda razočaran. A razočaranja nam pomagajo zrasti. Velikokrat sreča pride prav takrat, ko premagamo razočaranja. Ko ugotovimo, da smo svobodni. Da nas dobrine ne zasužnjujejo.

razvajen otrok5

Sreča je lahko povsod, otroka pa moramo naučiti, da jo prepozna

Kdor zna biti srečen v malem, zna biti srečen v velikem. Zato spodbujajmo otroka v hvaležnosti za vse prejeto, kar ima. Ne kupujmo mu samo zato, ker si želi. Nudimo mu veliko, a ne vsega – verjemite, pozneje se vam bo otrok za to zahvalili.

Naučimo otroka zmernosti v vsem. Začnimo pri majhnem otroku in pri majhnih stvareh. Na primer pri hrani. Morda na videz nepomembne stvari otroka vseeno učijo pomembnih lekcij. Namesto neomejenega števila piškotov dovolimo dva. Namesto cele vrečke smokijev naj jih pojejo deset. Ne zato, ker si bo pokvaril zobe ali ga bo bolel trebuh. Ampak zato, da ga učimo zmernosti.

V glavi imejmo širšo sliko

Ko smo v trgovini, se otresimo želje, da bi nekaj kupili samo zato, ker lahko. Tistih nekaj centov za »čokolado«, ki jo želi hči, gor ali dol.

Ne gre za denarno vrednost. Gre za sporočilo, ki ga ob tem predajamo otroku.

Ne gre za denarno vrednost. Gre za sporočilo, ki ga ob tem predajamo otroku – nakup čokolade postane nekaj samoumevnega. Ko nekaj želim, to tudi dobim. Zato raje izpustimo nakup in otroka s tem naučimo ceniti čokolado takrat, ko jo dobi. Enako naj velja pri nakupu oblek ali igrač. Narišimo si širšo sliko, kaj prinese nenehno izpolnjevanje želja. Tudi če so še tako poceni.

Pri vseh stvareh počakajmo, da otrok izrazi željo. In nato željo nekaj časa ohranjajmo. Samo močna želja bo prinesla tudi veselje. Takojšnja potešitev želja pa nezadovoljstvo.

Vzgajajmo tudi sebe

Ob vsem ne pozabimo, da smo prvi zgled našim otrokom. Kako se bomo obnašali in kako bomo ravnali, bo v veliki meri tisti dejavnik, ki bo najbolj vplival na naše otroke.

Zato tudi sebe vzgajajmo – ne kupujmo brez razmisleka, ne dovolimo si nezmernosti pri pijači ali hrani in pri sebi obujajmo hvaležnost za vse prejete dobrine. To bo tudi najboljše zagotovilo za naše otroke, da bodo ohranili veselje nad dobrinami in bodo znali videti srečo v majhnih stvareh. 

Foto: greenchilli.cz, l.yimg.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.