Zakaj najini otroci potrebujejo večerno molitev?

Thumbnail

Naša večerna družinska molitev je včasih krajša, drugič daljša. Večkrat je glasna, saj jo spremlja prepir, kdo bo sedel v čigavem naročju ali kdo bo ugasnil svečko. Včasih pa je tiha in mirna, da kakšna mala glavica kar zaspi na mizi …

Včasih nas med molitvijo pogovor zanese tako daleč, da pozabimo, da pravzaprav molimo.

Včasih je ponos malih prstkov, ki se prepletajo med krogci desetke rožnega venca.

Je navdušenje malih oči in naveličanost malo večjih, ko že petič v enem tednu prebiramo isto zgodbo iz svetega pisma za otroke.

Je vztrajanje, da želijo zapeti božično pesem, kljub temu da je postni čas.

In zakaj molimo?

1. Molimo, da se umirimo

Tudi če starejši sin dvajset minut po tuširanju še vedno v samo spodnjem delu pižame stoji na kavču in kriči na mlajšega brata, naj se ne dotika njegovega vlakca in če najmlajši z vso svojo močjo udarja s kuhalnico ob tla, trenutek, ko se ugasnejo luči in se prižge svečka na mizi, naredi čudež.

Umirijo se mala srca, odpočijejo si velika ušesa. To je čas, ki ga po koncu pestrega dneva in pred spanjem potrebujemo in potihem pričakujemo.

Stalnost večerne molitve zagotavlja tiho obljubo, da bomo dan ne glede na njegov potek zaključili z mirom v duši.

Tempo današnjega sveta narekuje visoko storilnost, hitre odločitve, popoln izkoristek časa in tega ne moreva spremeniti. Lahko pa že majhnim otrokom pokaževa, kako pomembno si je vzeti čas, se umiriti in si spočiti misli.

2. Molimo, da prosimo za druge

Širši družinski člani, prijatelji in znanci – vsak bije svojo bitko. Ne glede na to, kako resno mislimo, pogosto obljuba: »Bom mislil nate, bom molil zate«, zbledi ob koncu srečanja ali telefonskega pogovora, takoj ko se vrnemo v svojo realnost in med svoje skrbi.

In čeprav je že v naši družini toliko stvari, za katere bi morali moliti, želiva svoje otroke vsak dan spodbuditi, da zapustijo mreže egoizma. Da zmolimo za bolnega prijatelja, za sosedino službo, za odnos na preizkušnji.

Pred kratkim smo se v družini srečali s smrtjo in presenetila naju je tolažba šestletnega sina: »Ne skrbita, saj bomo zmolili zanj, vse bo v redu!« Prizadevava si, da bi najini otroci v življenju verjeli v moč molitve. Nisva pa pričakovala, da naju bo v najini stiski kdo od otrok moral spomniti na to.

3. V molitvi izražamo hvaležnost

Majhen otrok ne razume, zakaj bi bil hvaležen za hrano na mizi ali čisto perilo v omari, ko pa je to tako samoumevno. Žal z možem tudi ne moreva preprečiti široke ponudbe trgovin in le delno lahko preprečiva radodarnost starih staršev.  Lahko pa spodbudiva otroško zavedanje in izražanje hvaležnosti.

S stalno večerno molitvijo že majhnim otrokom pokaževa, kako pomembno si je vzeti čas, se umiriti in si spočiti misli.

Zato sva hvaležnost uvrstila v večerno molitev. Včasih utrujenost premaga razmišljanje in male glave trdijo, da niso za nič hvaležne. Spet drugič pa zahvale kar padajo. Navdušena sva, za kaj vse so otroci hvaležni. Meniva, da hvaležnost ohranja vedrino in stik s seboj v prenasičenem svetu. Hvaležni otroci so srečnejši in manj godrnjavi.

Vendar pa občutki hvaležnosti v prvih letih nikakor niso samoumevni, zato jih spodbujava pri vsakem otroku posebej.

4. Kaj bi lahko danes naredil bolje?

V življenju družine gre čez dan marsikaj narobe. Od noči, ko dosežeš zgornjo mejo svoje tolerance ob nespečem dojenčku. Do večera, ko utrujeni otroci postanejo še posebej nagajivi.

Toda večerna molitev ni čas za obtožbe. Je čas, da si priznamo (tako midva kot otroci), da nečesa nismo naredili najbolje. Ter za obljubo sebi, družini in Bogu, da se bomo v jutrišnjem dnevu bolj potrudili.

5. Te kaj skrbi, te je česa strah?

Tudi otroci imajo kljub svoji brezskrbnosti svoje strahove in skrbi. Posebno očitni so ob velikih spremembah, kot so rojstvo še enega otroka, vstop v vrtec, odvajanje od plenic … Ukvarjajo pa se tudi s strahovi, ki jih morda ne zaznamo. Zato pogosto vprašava, če jih je bilo čez dan česa strah.

Med molitvijo nedolgo nazaj na smučarskem dopustu je najin otrok priznal, da ga je bilo strah, ko sem kričala nanj. Seveda sem kričala – majhen tako, da je bil videti kot čelada na smučkah, se je kot raketa pognal po smučišču navzdol, preden sem sama izpustila vlečnico. Vendar do tistega trenutka nisem vedela, da ga je bilo strah – videti je bilo, kot da me sploh ne sliši.

V tem primeru sem se mu opravičila, sicer pa navadno svoje strahove položimo pred Jezusa in ga prosimo, da poskrbi zanje. Otroška vera je velikokrat močnejša od vere odraslega. To opaziva, ko se na otroški obraz naseli mir.

Molitev spreminja našo družino

Angleški pisatelj Clive Staples Lewis je nekoč zapisal: »Ne molim, ker bi molitev spreminjala Boga. Molim, ker spreminja mene.«

Tudi mi molimo, ker molitev spreminja našo družino.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja