Zakaj je obdarovanje tako težko?

Mica Škoberne
Petek, 23. december 2011, 1:54
Image
A-Guide-To-Gift-Giving
»December – čas obdarovanja« se glasi trgovska mantra, ki nam ves mesec počasi lega na duše. In mnoge duši. Pa čeprav naj bi bila darila prijetna stvar …  

Zanimivo je, da ima zahodni svet – kljub preobilju – velike težave z obdarovanjem. Težko darila izbiramo in podarjamo, težko jih sprejemamo. V ZDA so že pred leti po božičnih praznikih ljudje vrnili ali zamenjali več kot tretjino prejetih daril. Polovica darovalcev svojemu darilu priloži še račun. Za vsak slučaj – praktično in razumno. Zakaj bi človek imel nekaj, česar ne potrebuje ali mu ni všeč? In zakaj si ne bi daril – ob vsej ponudbi darilnih bonov – raje vsak izbral kar sam?

S posebnimi izziv na tem področju se soočamo tudi starši otrok, ki decembrske »dobre može« srečujejo na tisoč in enem kraju. Ob tem jih je res težko učiti skromnosti in hvaležnosti. Strategije reševanja so različne, med njimi je tudi ukinitev ali omejitev obdarovanja.  

Na videz elegantne rešitve pa očitno ne rešujejo ključne zagate, saj vedno več ljudi ob podarjanju daril doživlja strah in negotovost. Govori se že o »obdarovalni tesnobi«. Po eni strani je res težko nekaj zanimivega podariti ljudem, ki vse že imajo. Na drugi strani pa je težava v tem, da se pod vsako pentljo in ovojnim papirjem skriva – ne le darilo – ampak znatna količina najrazličnejših čustev. In veliko teže jih je razvozlati kot še tako močno zavozlano pentljo.

Obdarovanje je komunikacija

Izročanje in sprejemanje daril je posebne vrste izmenjava med ljudi, je komunikacija. Z vsakim darilom nekaj izražamo, sporočamo. Celo s tem, da ne podarimo ničesar ali da daril nočemo (s tem se komunikaciji izognemo).  Z izbiro darila sporočamo, kako dobro poznamo obdarovano osebo, s trudom (ali denarjem), ki ga v darilo vložimo, koliko nam pomeni. Ali pa, koliko pričakujemo v zameno. Pomembno je tudi, kako darilo izročamo, kako ga sprejemamo, celo, kako se odzovemo na reakcijo obdarovanca. Decembrska darila nas tako lahko povsem razgalijo v naših čustvih in v naših odnosih. Jih oblikujejo, krepijo ali načenjajo. In tega nas je strah.   

Lahko pa se obdarovanja posebej veselimo in smo ob njem prijetno vznemirjeni. Ker ljudi, ki jih želimo obdarovati, dobro poznamo in ker vemo, kako jih presenetiti. Ker se njihovega odziva, njihovih čustev ne bojimo. Ker smo se zanje zares potrudili. Ker naš odnos z njimi ne stoji (ali pade) na tem darilu.

Nekaj prav posebnega pa je obdarovanje otrok, ker so njihovi odzivi na darila najbolj odkriti in spontani, pričakovanje in veselje pa intenzivna. Pogosto se odpiranja daril še bolj veselijo starši kot otroci, čeprav se skrivajo za »dobrimi možmi«. Pogled na otrokovo iskreno veselje ob darilu (lahko zelo preprostem) staršem sporoča: »Svojega otroka poznam in zmorem osrečiti, najin odnos je dober!« Pogled na razočaranega otroka pa v staršu vzbudi dvom: »Sem narobe izbral? Ali sploh poznam in čutim svojega otroka? Sem v njem vzbudil napačna pričakovanja? Sem ga narobe vzgojil?«

Igra z otroškimi pričakovanji

Ob vsem tem je nadvse težko razumljiva in neokusna potegavščina, ki so si jo privoščili ameriški televizijski voditelj Jimmy Kimmel in straši, ki so mu nekritično sledili. V svoji oddaji jih je namreč pozval, naj otrokom dovolijo predčasno odpreti eno od božičnih daril, vanj pa naj zavijejo kako neprijetno presenečenje. Odzive otrok naj nato posnamejo in pošljejo v oddajo. In veliko staršev si je zares privoščilo to igro z otroškimi pričakovanji. V darilni papir in vrečke so nastavili gnilo banano, obgrizen sendvič, čebulo, prazno baterijo ipd., nato pa posneli reakcije otrok. Te so pričakovane: osuplost, razočaranje, žalost, jeza, bes, potrtost …

Mnogim se zdijo posnetki izredno zabavni. A če pomislimo na skrita sporočila, ki so jih starši s temi darili »podarili« svojim otrokom, in z njimi krojili medsebojne odnose, bi nas smeh moral miniti. Reakcije otrok – pa naj bodo ti še tako »razvajeni« – so nadvse pristne in upravičene. Kjer bi se morala skrivati skrb, naklonjenost in ljubezen (s strani staršev ali »dobrega moža«), so jih čakali posmeh, nerazumevanje, nespoštovanje. Izdano zaupanje.

 

razocarana

Z darovanjem vzbudimo hvaležnost

Morda se v tem poniževalnem ravnanju staršev izraža posebna nemoč, ki jo razkriva obdarovanje. Morda njihova prava darila ravno tako zgrešijo bistvo njihovih otrok. Morda so z darili v prejšnjih letih v otrocih vzbudili tako velika pričakovanja, da so jih sedaj želeli na brutalen način prizemljiti.

A hvaležnosti in večje skromnosti takšno ravnanje gotovo ne bo vzbudilo. Lahko pa poskusijo/mo naslednje: naučimo svoje otroke –  najbolje z zgledom – (ob)darovati. Na drugem koncu težav z obdarovanjem so namreč ljudje, ki obdarovalno stisko doživljajo, ker daril ne morejo podariti. Ker ne morejo kupiti tistega, kar bi zares potrebovali, kaj šele tistega, kar bi želeli podariti. V stiski svoje materialne revščine morda celo ne vidijo, da daril ni nujno kupiti. Vsem bo torej v pomoč, če otroke v izobilju spodbudimo, da del svojega darujejo. Zavedanje o tem, da mnogi nimajo tega, kar sami imajo, lahko vzbudi veliko večjo hvaležnost kot poniževanje ali moraliziranje o nehvaležnosti in razvajenosti.

Ozdravljenje ne(i)zmernega ob-darovanja se torej skriva v darovanju.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9 do 12 let)

marec - maj 2020

Ljubljana, Celje, Koper, Sveti Duh, Nova Gorica,
Kobarid