Uživam v trenutku ali slikam za Facebook?

Živimo v času, ko želimo vsak trenutek »shraniti«, slikati in še več, objaviti, da bi ga lahko videli tudi drugi. Ob tem pa se nam lahko kaj hitro zgodi, da te lepe trenutke pozabimo tudi zares živeti. Zdi se, da nam uidejo, kakor hitro jih želimo ujeti.

Nekateri starši so začeli ugotavljati, da je fotografiranje njihove družine z golim namenom objavljanja že začelo zakrivati pomen tistega, kar v resnici šteje …

Ena od mam pripoveduje takole: »Ko sem pred časom shranjevala slike, sem se zavedala, kako sem nemudoma izbrisala tisto, ki ni bila »dovolj lepa, da bi jo lahko videli drugi«. Ob tem sem se zdrznila in prvič sem se resno začela spraševati. Zakaj bi jih pa moral videti kdorkoli izven družine? Je lahko to naša intima? Saj ni potrebno, da fotografije naložim na Facebook, Tweeter ali na blog. Lahko ostanejo del našega družinskega albuma.«

Phoebe Williams spoznava nekaj podobnega: »Takoj, ko so otroci počeli kaj srčkanega, sem jih želela slikati, da bi jih lahko videli prijatelji na Facebooku. Tako se je zgodilo, da smo se skupaj igrali, a namesto, da bi uživala z otroki, sem ta čarobni čas porabila za slikanje. Niti zavedala se nisem, da sem ob tem izgubila bistvo – pristno igro, ki je ne more ujeti nobena fotografija.«

Namesto, da bi uživala z otroki, sem ta čarobni čas porabila za slikanje.Alexandra, mama 3 otrok, pa pravi: »Vsakič, ko moja hči naredi nekaj res prisrčnega, in tega je veliko, hočem slikati in dati na Facebook. Šele po določenem času sem se zavedela, da s svojim otrokom sploh ne znam uživati danega trenutka. Poleg tega ni potrebno, da lepe trenutke, ki so ujeti v objektiv, delim s celim svetom. Včasih je dovolj tiha hvaležnost v srcu.«

Slike – dragocen spomin na oroštvo

Spet drugi starši pa govorijo o pozitivni izkušnji, ki jo fotografiranje in objavljanje lahko prinese. Slike postanejo dosegljive ljudem, ki so nam dragoceni in s katerimi želimo deliti naše radostne trenutke. Obenem shranjevanje slik pomeni, da bodo otrokom nekoč dostopne, prav to pa smo mnogi od nas dejansko pogrešali. Želeli bi si več slik iz svojega otroštva, res pa je, da smo prav zato tiste redke znali ceniti. Bile so otipljive in dragocene, to pa je veliko težje doseči z obilico shranjenih posnetkov.

Neredki starši so se na lovu za »popolno fotografijo« zalotili, kako so postali celo slabe volje ob vseh neuspelih poskusih. Ob vsem tem se upravičeno lahko vprašamo, ali ne bi bilo bolje uživati v trenutku in si ga zapisati v spomin srca, kot pa ga rušiti s poskusi, da ga ujamemo v objektiv?

Živim realnost?

Ob vsem tem pa ne gre samo za fotografiranje. Neka mama pripoveduje, kako je z objavljanjem na Facebooku tudi vsak dogodek, ki ga živi, začela gledati skozi oči Facebooka. Še preden lahko sploh dojame sedanjost trenutka, v mislih že piše zgodbo, ki bi bila zanimiva za bralce. In kaj hitro se  zgodi, da postanemo gledalci našega življenja in ne več akterji.

Danes pogosto rečemo – če te ni na Facebooku, ne obstajaš. In čeprav se temu le nasmehnemo, vendarle ostaja skrb, ki jo je na posrečen način zapisal analist blogov, Jonathan Harris: »Bolj kot dokumentiramo svoje življenje, bolj kot ga kontroliramo, bolj kot nalagamo posnetke in vsem pripovedujemo o tem, kaj smo včeraj počeli, bolj kot začenjamo stopati ven iz sedanjega trenutka, manj si upamo biti sami, manj si upamo vzdržati sami s seboj in s svojim realnim življenjem, ki nujno zahteva skrite napore, manj nas torej je. Življenje nam vse bolj uhaja in vedno manj ga zares živimo.«

Zdi se, da je rešitev ponovno v odkritju pravega ravnovesja med trenutki, ki jih je vredno fotografirati, in dragocenim časom, ko je prav, da svoj fotoaparat ali celo telefon pustimo doma, dragocene trenutke pa skrbno shranimo v svojem srcu.

Povzeto po: Parentdish.co.uk