Taizé: duhovni oddih z družino

Z družinskimi prijatelji smo se letos odpravili v Taizé in doživeli čudovite, predvsem pa preproste in bogate družinske počitnice.

Pred dobrim letom mi je prijateljica na družinskem pohodu na Dom na Peci z iskrico v očeh  razlagala o njihovi izkušnji bivanja v Taizé-ju. V spomin se mi je vtisnilo, da gre za duhovno bogat program, ki se kot rdeča nit vleče skozi cel teden, in da je za otroke njihovi starosti prilagojeno varstvo v dopoldanskem času. To je v meni obudilo bogate spomine na novoletna taizéjska srečanja in prižgalo iskrico upanja, da se lahko tudi kot družina udeležimo in prepustimo taizéjskemu duhu miru.

Z družinskimi prijatelji, ki so delili navdušenje na Taizéjem in, kar je še najbolje, so že imeli izkušnjo bivanja v Taizéju kot družina, smo uspeli uskladiti termine in poslali bratom prošnjo za sprejem. Z možem sva odločitev, da se podamo v 1000 km oddaljeno vasico na francoskem podeželju, sprejela mnogo lažje, ker sva vedela, da prijatelji že poznajo tako pot kot tudi dogajanje v nastanitvenem predelu Olinda, ki je namenjeno samo družinam.

Dvodnevna pot – sproščeno in umirjeno

Na pot smo se odpravili v soboto zelo zgodaj. Prvi dan smo prevozili dober del poti, celo severno Italijo in se za prenočitev ustavili v prijetno urejenem kampu med francoskimi Alpami. Ravno ko smo zaključili večerjo, je naš prihod blagoslovil še rahel dežek. Naslednji dan smo po obisku nedeljske svete maše nadaljevali naš preostali del poti do Taizéja. Pot smo opravili v enem kosu in ob 16. uri prispeli na naš cilj.

Izkušnje me vedno znova privedejo do spoznanja, da je eden od pomembnih elementov za srečno življenje tudi služenje ali razdajanje za druge.

Na utrujenost smo ob opazovanju pestrega dogajanja in množice ljudi z vsega sveta, ki je prihajala oz. odhajala z enotedenskega oddiha, ter krepčanju ob sladkem čaju in medenem kruhku kar malo pozabili. Bil je topel nedeljski popoldan in priklapljali smo se na taizéjskega duha: preprostost, sožitje in medkulturnost. Zelo sem bila presenečena, koliko mladih je bilo okoli mene; dekleta, ki so v plastične skodele nalivale čaj in delile kose medenega kruha niso bile stare več kot 16 let.

Preprostost in služenje pomaga k odprtosti duha

Po plačilu in pridobljenih osnovnih informacijah smo se zapeljali še slaba 2 km v vasico Ameugny, kjer so nastanitve za družino. Majhne, zelo osnovne sobice s posteljami, čiste toliko, kolikor jih je bivajoči pred teboj očistil, s skupnimi kopalnicami in stranišči. Toda bili smo hvaležni zanje, saj je naša prvotna želja, da bi vse dni bivali v šotoru, po prvi noči postala težko predstavljiva. Vremenska napoved je obetala tri dni močnega dežja in precejšnje ohladitve. Sestre, ki skrbijo za nastanjene v Olindi, so z vso pozornostjo ponudile še zadnjo prosto sobo naši družini. Z veseljem smo jo sprejeli, čeprav sem se ob nosečniški senzitivnosti na vonjave res močno trudila, da sem odmislila vonj, ki se zažre v star tapison, ki ni primerno vzdrževan. Na nek način pa ravno takšna nastanitev ne odvrača pozornosti od bistvenega in to je molitev ob prepevanju taizéjskih spevov, ki so uglasbene svetopisemske vrstice, ki človeka še posebej nagovarjajo in kličejo k odprtosti duha za božja pota.

Izkušnje me vedno znova privedejo do spoznanja, da je eden od pomembnih elementov za srečno življenje tudi služenje ali razdajanje za druge. Kot nov dokaz je bila tokrat hči, saj ji je bil kot 2,5-letnici najlepši del dneva, ko je lahko pomagala deliti kosilo.

Hrana je bila zelo osnovna, z zelo malo mesa, a lačen ni bil nihče. Verjetno tudi zato, ker je bilo pri vsakem obroku nekaj sladkega. Prvorojenki, 4,5 let, je bil najokusnejši obrok zajtrk, saj je poleg štručke kruha, kocke masla in skodelice kakava dobila še dve vrstici jedilne čokolade – in to vsak dan. Otroške sanje uresničene! 🙂

Ujeti družinski ritem in pisane manjše skupine

Naša družina si je že tako družinam prilagojen ritem Olinde vsak dan v skladu z opaženimi potrebami prilagodila. Vedno smo šli na jutranjo molitev, ki se je začela ob 8:15 ter ji je sledil zajtrk ob 9:15. Z velikim veseljem sva v dopoldanskem času z možem prisluhnila tudi bratu Richardu, s katerim smo skupaj prebirali evangeljske odlomke iz Svetega pisma o apostolu Petru in Jezusovem odnosu do njega. Brat je bral in razlagal v angleškem jeziku, kar je dalo še posebno noto prebranemu, saj sem odlomek zaradi drugega jezika bolj bogato dojela. Nekatere besede v tujem jeziku zvenijo bolj aktualno ali celo bolj srčno kot v slovenskem jeziku.

Po razlagi odlomkov smo se dobili v majhnih skupinah, ki smo jih prvi dan oblikovali glede na to, v katerem jeziku smo želeli komunicirati v njih. Izhodišča za naš pogovor so bila vprašanja, nanašajoča se na evangeljski odlomek. Kljub temu da smo se prvič srečali in bili različnih krščanskih veroizpovedi, je med nami stekel dialog. Podelili smo si koščke svojih življenjskih hrepenenj po tem, da bi znali razbrati, kaj je božja volja in kako živeti polno življenje v odnosu do otrok, med zakoncema in tudi v širši skupnosti. Zelo dragoceno spoznanje je bilo, da se tako na Poljskem kot v Angliji in Nemčiji ustanavljajo skupnosti družin, ki želijo zares slediti Jezusu.

Ločeni od staršev? Brez težav!

Otroci so ta čas preživeli z animatorji. Priznam, da sem prvi dan doživela kar malo stiske, ker sta bili dekleti za uro in pol ločeni od naju, z neznanimi ljudmi in v babilonu jezikov, oni dve pa razumeta samo slovensko in čisto malo, malo angleško. A že naslednji dan sem se uspela potolažiti, saj sta dekleti dokaj sproščeni odšli k Ani, ki je bila ena od mnogih animatork za starostno od 0 do 5 let, Slovenka, ki kot prostovoljka daruje dva meseca svojega časa ter znanja in talentov za pomoč pri organizaciji tedenskih programov v Taizéju.

Dopoldanskemu delu je pred kosilom sledila molitev ob 12:15. Praviloma smo šli tudi na to molitev. Eden od naju je šel v cerkev, drugi pa z dekletoma do sobe, ki se je v času molitev spremenila v igralnico. Tukaj so bile tudi prostovoljke, ki so se skupaj s starši igrale z otroki. Niti starši niti otroci nismo bili prikrajšani za molitev, saj je v sobi nameščen prenosni zvočnik in je igranje potekalo ob prepevanju ali vsaj poslušanju spevov. Kadar je bila v sobi prisotna prijateljica, z družino katere smo prišli, sva odšla na molitev oba z možem. Ob snidenju je starejša hči vedno prepevala katerega od spevov. Zame je bilo to čudovito. Njena igra je bila molitev, ki je trajala še vse do popoldanskega počitka, saj so bile vrstice ves čas v njenih ustih.

Gledališki in družabni popoldnevi

Tudi nama je spanje zelo ustrezalo, če pa sva ostala bodna, sva lahko v miru brala. V popoldansko dogajanje smo tako vstopili s čisto mislijo in telesno spočitostjo. Zvonec nas je ob 16:15 že vabil na gledališko predstavo odlomka, ki smo ga spoznavali dopoldne odrasli z razumom in otroci preko igre ali ustvarjanja. Prostovoljci so pripravili res odlično sceno in kostumografijo ter jo začinili s kančkom humorja. S tem so odprli še nova vrata v celostno dojemanje odnosa med apostolom Petrom in Jezusom.

Pred večerjo je sledilo družinsko srečanje v istih skupinah kot dopoldne, kjer smo se igrali igre in pogovorili o dogajanju med gledališko igro ter poizkušali najti vzporednice z našim življenjem.

Taizéjski spevi so naša budnica in uspavanka

Večer se je zaključil z molitvijo, ki pa smo se je udeležili le izjemoma. Je bilo pa zato toliko bolj doživeto takrat, ko smo lahko šli. Prijeten sprehod po zelenem travniku ob sončnem zahodu, zvok zvonov, ki je vabil, da se še zadnjič v tem dnevu združimo v molitvi za mir in sožitje med vsemi ljudmi. Obdani s tisoče mladih, ki jih po izgledu nikakor ne bi presodil, da gredo na molitev. A so šli in so molili, prepustili so se tišini srca, niso bili brezciljni, ki bi samo iskali zabavo. Ne, želijo si odnosa, želijo biti dobri in to tudi so …

V nedeljo smo po sveti maši, kjer smo prejeli evharistijo pod obema podobama in otroci blagoslovljen kruh, odhajali z željo, da se še vrnemo na ta poseben kraj. Z možem pa sva vrednotila, da celostno (telo, duh in duša) čutiva mir in sva za nekaj časa opremljena, da se z božjo pomočjo zoperstavljava vsem dvomom in skrbem, ki tako težijo naš vsakdan. Da torej brez večje čustvene evforije poneseva delček taizéjskega duha nazaj domov in ga širiva med sosede, sodelavce, mimoidoče ter seveda drage nama ljudi.

Delček taizéjskega duha lahko tudi sami doživite ob spodnjem posnetku taizejskega speva: