Strupeni starši

»Starši v nas posejejo seme – misli in čustva – ki raste z nami. V nekaterih družinah je to seme ljubezni, spoštovanja in samostojnosti. V številnih drugih so posejana semena strahu, dolžnosti ali krivde.«

Obsežne psihološke, čustvene in zdravstvene posledice, ki jih lahko imajo na človeka strupeni odnosi v njegovi primarni družini, so psihoterapevtski stroki znane že desetletja. A šele nedolgo nazaj, se zdi, je to znanje začelo prodirati do širše družbene zavesti. Morda so se nas najbolj dotaknila vedno pogostejša odkritja spolnih zlorab otrok, a te še zdaleč niso edini način, kako lahko starši otroka prizadenejo in mu otežijo življenjsko pot.

Susan Forward se v knjigi Strupeni starši pogumno sooči prav s pogosto tako tabuiziranim in idealiziranim odnosom med starši in otroki. Kot doktorica psihologije in mednarodno priznana terapevtka ter predavateljica je za to več kot usposobljena. S pomočjo primerov iz svoje prakse bralcu na razumljiv in življenjski način razloži, kako lahko starši z nepravilnim odnosom otroka čustveno in psihično pohabijo, hkrati pa podaja tudi možne poti za osvoboditev nezdravih družinskih vzorcev.

Knjiga je s podnaslovom: »Rešite se boleče zapuščine staršev in zaživite svoje življenje!« v prvi vrsti namenjena tistim, ki čutijo, da so jih odnosi z njihovimi starši tako ali drugače prizadeli. Obvezno čtivo je tudi za njihove sozakonce in druge bližnje. Hkrati pa je koristna tudi za starše, da preverijo svoj odnos do otrok.

V prvem delu knjige Susan Forward opisuje primere različnih vrst strupenih staršev. Nezadostni starši zaradi lastne nezrelosti odgovornost za družino prelagajo na otroke. Oblastni starši svoje otroke kontrolirajo s silo, krivdo ali manipulacijo. Alkoholiki in drugi odvisniki svojo odvisnost postavljajo pred skrb za otroke. Besedno nasilni starši z odkritim ali prikritim poniževanjem otrokom jemljejo pogum in samozavest. Telesno nasilni starši ob svoji neobvladanosti krivdo za vse valijo na otroke. Skrajni primer nasilja pa predstavljajo spolno nasilni starši, ki otroka dokončno izdajo in uničijo sámo jedro njegovega otroštva.

Drugi del knjige opisuje predlagano pot, kako se lahko rešimo strupene zapuščine staršev. Za težje primere je seveda nujno potrebna pomoč strokovnjaka, vendar je pot okrevanja v jedro za vse enaka. Prvi korak je odprtost za resnico, da odnosi v družini niso bili idealni in da so nam škodovali. Nato moramo na novo odkriti sebe in to, kakšen odnos s starši si želimo, ter se zanj odločiti. Za slabe odnose v našem otroštvu moramo odgovornost preložiti na tiste, ki so bili zanje res krivi. Dovoliti si moramo ogorčenje, jezo in žalost ter prevzeti odgovornost ter pobudo za svoje življenje. Posebno koristno za okrevanje pa je tudi soočenje s starši, a seveda šele takrat, ko smo nanj pripravljeni.

Avtorica Strupenih staršev ne ovinkari. Pove resnico – odločno, a obzirno. Za marsikoga, ki si težav v lastni družini ne prizna, bo zato prebiranje knjige težak proces. Toda primeri resničnih oseb ji dajejo kredibilnost, ki jo je težko spodnesti.

Kot zanimivost si preberimo enega izmed primerov, ki jih opisuje dr. Forward:

»Oseminštiridesetletni Phil, visok zobozdravnik mrkega obraza, je bil videti samozavesten. Bil je okusno oblečen. Govoril pa je tako tiho, da sem ga komaj razumela. Večkrat sem ga  morala prositi, naj ponovi svoje besede. Razložil mi je, da išče pomoč zaradi svoje bolestne plahosti.

Tako ne morem več. Imam jih skoraj petdeset, a sem preveč občutljiv na vse, kar mi kdo reče. Ničesar ne morem sprejeti tako, kot je  rečeno. Vedno mislim, da se žena ali bolniki prikrito norčujejo iz mene. Ponoči ležim buden in razmišljam, kaj mi je kdo rekel čez dan. V vsem najdem kaj slabega. Včasih mislim, da bom znorel.

Phil je odkrito pripovedoval o svojem sedanjem življenju, pri vprašanjih o otroških letih pa se je zaprl vase. Ob nežnem spodbujanju je povedal, da se iz svojega otroštva najbolj živo spomni očetovega nenehnega zbadanja. Njegove šale so šle vedno na Philov račun in pogosto ga je poniževal. Ko se je ostala družina smejala, je Phil še močneje občutil svojo osamljenost.

Dovolj hudo je bilo že njegovo zbadanje, včasih pa me je še prestrašil. Rekel je, denimo: “Ta fant že ni iz naše družine, samo poglejte njegov obraz. Stavim, da so ga v porodnišnici zamenjali. Zakaj jim ga ne bi vrnili in zamenjali za pravega?” Imel sem šele šest let in sem zares verjel, da me bodo vrnili v porodnišnico. Nekega dne sem očeta končno vprašal: “Očka, zakaj me vedno zbadaš?” Odvrnil je: “Saj te ne zbadam, samo šalim se. Ne moreš tega razumeti?”«

Malo posplošeno povedano, knjigo v branje priporočam vsem. Gre za odličen priročnik, ki pa se bere kot roman in ga težko odložimo iz rok. Navsezadnje nikomur ne škodi dodatno poznavanje dinamike osnovne družbene celice. Tudi če je bilo naše otroštvo srečno in imamo odlične starše, gotovo poznamo koga, ki mu bomo ob pomoči prebranega lažje svetovali ali ga usmerili. Če pa je bilo naše otroštvo zaznamovano s strupenimi starši, bo knjiga odlična pomoč in morda celo pot do osvoboditve izpod boleče preteklosti.